Blog napišem tu in tam. Predvsem takrat, ko moje misli postanejo dovolj glasne, prodorne in na trenutke nekoliko nadležne. 2014 se je končalo v stilu. Predvidevala sem, da bo tako. Decembra ponavadi zamenjam dan za noč. Naredim kar nekaj nepremišljenih potez, moje srce se odpre in roke postanejo neverjetno dolge. Objela bi lahko svet. Takrat nimam časa za analiziranje. Namensko si nadenem še večji nasmeh na obraz in uživam trenutek, praznični čas. Priznam, da sem proti zaključku leta naredila veliko napako, ki se je ne bom nikoli s ponosom spominjala. Ampak, na napakah se učimo, al kako že pravjo. :)
Tudi zaradi te napakice, napake, NAPAKE, je januar dobil svoj ritem. Veliko premišljujem. O sebi, o tebi, o prijateljih, o "prijateljih", o ljudeh, ki so okoli mene. Prav vse, od prvega do zadnjega spoštujem. Želim jim dobro. Ampak vem, da nekateri pač niso "zame". Niso tisti, ki bi jim zaupala, predala moje misli, povedala kaj se mi je lepega zgodilo, kam nameravam odpotovati, storiti, narediti. Nekateri so bežni znanci in to bodo ostali. To je ena od novoletnih zaobljub, ki sem jih začela pisati že oktobra. Premišljeno, z veliko samo-provokacije. Okoli sebe želim ljudi, ki mislijo podobno, so v odnosih pristni ... O teh odnosih bi lahko pisala do jutri ... Tako kompleksno smo sestavljeni ... in to navdušuje.
Druga samo-provokacija pa je bila, da bo leto 2015 minilo v tekaškem ritmu. Mislim, da sem nekje že pisala, da se mi je po 13 letih rokometa šport uprl. Meni, profesorici športne vzgoje. Enostavno sem za leto ali dve imela dovolj aktivnosti, ki me je izčrpavala, spravljala v skrajne meje in škodila mojemu telesu. Prišla sem celo do točke, ko mi je enostaven sprehod predstavljal breme. Pa se nisem silila. Telo, predvsem pa glava, sta to potrebovala. Počitek. Izredno domač mi je občutek užitka, ki ga po prijetni telesni aktivnosti pridobiš. Pogrešala sem ta občutek. Pogrešala sem vznemirjenje, ki ga prihajajoči trening prinese. Poznam se do obisti. Vem, da tisto kar je dobro za druge, lahko meni škoduje. Sem pilates freak. Posturo svojega telesa obvladam, Vem, da moja hrbtenica nima idealne S linije, da malo "visim", da med mišična koordinacija nekje šepa. S tem sem se sprijaznila (težko). :) Nikoli si ne bom privoščila boot campa ali cross fita. Tam nisem doma, oz. tam ni doma moje telo. Veliko raje se priklopim na reformer, pilates stol, ali samo uležem na blazino in pilatesiram. Obožujem inteligenco giba, ki ga lahko s močno koncentracijo in samozavedanjem telesa naredimo. Operirano koleno in rama mi govorita v prid. :) A ponavadi ta vadba ni povsem sproščena. Predvsem zaradi tega, ker kot inštruktor ves čas razmišljam kaj se sedaj z mojim telesom dogaja. Kakšno poravnavo držim, katere mišice so se aktivirale. Blazno naporno. :) Rešitev sem našla v tem, da se obujem, oblečem, nataknem slušalke in grem. Tečem. Diham. Prevetrim misli. Opazujem okolico. Želim občutek lahkotnega koraka, ki sem ga pred nekaj leti (leti!) že imela. Treniram, da lahko kasneje tekmujem. Občutki zadovoljstva pred, med in po vadbi se vračajo. Počasi, a zagotovo. In danes vem, da ne treniram zato, da bom boljša, kot nasprotnica. Vem, da treniram, da premikam svoje meje. Predvsem meje, ki si jih postavim v glavi, v mislih. Telesno vem, kje sem.
Vem, da bo 2015 čudovito!
