Ne ... Urša, ti tega ne (z)moreš!

Ne, ne tega ti ne zmoreš, Urša. To so čudovite sanje, Urša. Ne moreš delat ravno to kar ti paše, Urša. Življenje ni ringelšpil, ni to Amerika. Ne moreš skočit s padalom, ne moreš preteči maratona, ne moreš skuhat perfektnega kosila, ne moreš paziti otroka, ne, ne moreš. Vrni se v kapsulo!

Ja, ne moreš, no!Celo življenje ista zgodba. Celo zdajle, ko sedim pod borovcem in mi pogled uhaja na Brione, se je wi fi odločil, da ne morem poslat dva pomembna maila, pa zlowdat slike iz Kamenjaka. Ne morem, ker je le črtica na wi-fiju, ki ga legalno kradem. Puntizelawifi se je odločila bojkotirat. OK, ne morem! (#japalahko!)Vmes prebrskam možne povezave na katere bi se lahko povezala, pa mi vse od Hawaii Bali Lobby, Hot spot Njivice, Hot spot Cerkno, gospodicna, Airportpublic do Don_BobiWiFi ne dovolijo dostopa do interneta. OK, ne morem. Grem vmes še enkrat do prijaznega (prijetno zagorelega!) Hrvata, da preverim username in geslo. Brioni in Pula. Štima. Ampak poveže pa še kar ne. OK, ne morem! Sprijazni se, Urša. Boš pač poslušala čričke in zvok morja. 

Velikokrat sem v življenju srečala ljudi, ki so mi z najlepšim nasmeškom na obrazu govorili: "Ne moreš!" To so rekli tudi moji mami pred 28 leti v porodnišnici, da mogoče še ni pravi čas, da rodi, ker so doktorji odšli na kosilo, pa bi se stvar nekoliko zakomplicirala, saj ni nikogar v porodni. Marija, ne moreš rodit, če pa doktor uživa v svojem rizi-biziju. Ne moreš zdaj, lahko pa malo kasneje. Ko bo kupček podrt. Pa sem se vseeno rodila 14 dni prezgodaj, brez posledic. Ne moreš.

Ne smeš in ne moreš pobarvat kroga čez črto. Učiteljice v prvem razredu vedno govorijo, da moraš barvati v krogu, z rdečo in rumeno. Jaz nisem. Pa sem dobila podpis v beležko. Sem pa srečala učiteljico zadnjič v parku in mi je v največjem zanosu pripovedovala, da je od nekdaj vedela, da iz mene nekaj bo. Da sem imela retoričen potencial ... bla, bla ... Nikar takšen ponos učiteljica, ti si mi rekla, da ne smem barvati preko črte. Ne moreš igrat flavte, ker nimaš posluha, ne moreš igrat v dramskem krožku, ker nimaš igralskih sposobnosti, ne moreš voditi prireditev, ker tvoj glas ni slišen. Ne moreš peti v pevskem zboru, ker ne zveniš dobro. Odpiraj usta in se delaj, da poješ. Ne, raje utihni. To je bolje! Ne moreš! Ne moreš imeti ravno ti najlepšega fanta. Ne moreš igrati rokometa, ker si točno 3 cm premajhna. Ne moreš, no! Več sreče prihodnjič. OK, ne morem! 

Mislim, ne moreš se prijaviti na izbor za Miss v četrtem razredu osnovne šole. Ti, iz majhne vasice. Počakaj še kakšen izbor. Mogoče za Miss češenj, Miss Gabrja ali Miss Patriota (#c'mon) Ne moreš. Počakaj še malo. Ma ne moreš biti ravno ti tista odličnjakinja, ki pobere vsa priznanja. Ne moreš, preveč barvaš mimo črte, čez njo. Ne moreš zbirati zlatih priznanj, nisi ti material za to. Ne, ne. Pusti mesto nekomu drugemu. Ne morem, lahko sem pa najboljša učenka generacije, z zlatimi priznanji in odlikovanji. Aja, to pa lahko ja, tvoja mami, ki ji pred 28. leti niso dovolili roditi, je učiteljica. OK, naj ti bo! 

Ne moreš delat, to kar si želiš, Urša. To so lepe sanje, ampak življenje ni sladkorna pena. Bodi ponižna. Ne živiš v Ameriki. Ne moreš učiti za denar, ne moreš si postavljati cene za svoje znanje. Ti si doma pod roškimi gozdovi. Ne moreš. Vrni se v kapsulo. Ne moreš predavati na faksu. Ti? Zakaj ravno ti? Kje so tebe našli? Saj znaš komaj govorit. Ah, ne moreš no! Barvaj znotraj kroga. Končaj faks in se usedi v zaprto pisarno, seštevaj številke. Aja, tega ne moreš, pri matematiki nisi nikoli briljirala. Ampak poskusi, to delajo vsi! Ne moreš potovati zato, ker si želiš. Ob 7. zjutraj moraš biti na delovnem mestu, delaj, sanjaj o lepših mestih, veseli se malih stvari. To lahko. Ostalega ne moreš. 

Čakaj. Trpi. Postavi se v vrsto. Ni težav. Bodi tiho. Ne ugovarjaj. Barvaj znotraj črte. Ne moreš drugače.

Obstaja milijarda ljudi, ki ti govorijo, da ne moreš. In verjameš jim, ker sam enostavno misliš, da enostavno ne moreš. Tudi sama sem verjela isto. Do 2011. Začela sem verjeti sama vase. Po nekem čudnem toku sem bila za dogodke in ljudi okoli sebe tako nezainteresirana, da mi bi lahko dali nadimek "Nula". Cele dni sem gledala serije, se prelagala iz enega kavča na drugega, delala sem se, da se učim, a sem čas izgubljala z igranjem Angry brdsov. Pa so mi govorili: "S tabo ne bo nič. Ampak čisto nič." Ne vem ali obstaja minus nič, ampak ta ČISTO nič se mi je zdel še nekoliko bolj globok, kot samo nič. Nič iz mene.

Ti mogoče ne moreš in misliš, da jaz ne morem ... ampak jaz sem ves čas vedela, da lahko. Hej, LAHKO! Končala sem faks, za vsak slučaj, če bi si slučajno želela kariero v tujini (#sarcasm) in sanjarila. Tako močno, da sem dobila hudo dober honorar (#kjesotističasi) pri veliki slovenski reviji, kjer sem pisala članke. Z diplomo v žepu in velikimi očmi ter nabrušenimi ušesi sem ves čas vedela, da lahko! Mislim, jaz lahko vodim velike skupine ljudi, ki mi verjamejo. Lahko predavam. Lahko, ker vem kaj govorim. Lahko vam pazim otroke. Lahko ti skuham kosilo (#lahko!). Lahko skačem iz Kamenjaka. Lahko tečem. Lahko pojem. Lahko plešem. Lahko imam najlepšega fanta. Čist lahko! 

Ko si enkrat rečeš: "Jaz lahko!", enostavno začneš verjeti v to, da lahko - in kar je najbolj pomembno, verjeti začneš vase. In tistih, ki ti govorijo, da ne moreš, je vse manj. Mogoče jih je celo enako število, a ti verjameš sebi. Ne slišiš jih več, njihov "ne moreš" ne more biti močnejši od tvojega "zmorem". In tako začneš delati točno tisto, kar te veseli. Morda na začetku brezplačno, ampak to obdobje mine hitro, ko pokažeš, da delaš res dobro. Barvaš preko črte. Poješ naglas. Ljubiš ponedeljke. Tudi na SUP-u lahko naredim lastovko. Lahko.

Morda te celo pokličejo vsi tisti, ki so ti govorili, da ne moreš, ker življenje ni Disneyland : "Heeej, Urša, bi bila tudi ti del tega showa?"

Lahko. Ni panike, ljubčki. Lahko. Pod težo lahko-ja je še Puntizelawifi popustila! ;)