Moški in ženske smo si različni. Zelo različni. Mars. Venera. Tako različni, da se večino časa niti ne razumemo prav dobro, vsaj ko gre za začetno fazo spoznavanja dveh osebkov nasprotnega spola. Ženske še posebej rade rečemo nekaj, mislimo pa nekaj čisto drugega. Osebno mi je neizmerno zanimiv fenomen vabljenja na kavo. Seveda, vse skupaj se kakšen teden prej začne na Facebooku, ker je to zdaj moderno. Prečesan profil, pridobljen prvi vtis in ustvarjeno mnenje. Marsikaj sem že doživela, pri sicer rosnih 27, nisem ravno od včeraj. Vedno dam priložnost vsakemu, ki klikne na chat ikono, saj sem mnenja, da morda je nekdo kliknil po naključju na moj profil, prav nihče pa za chat. Če imam čas odgovorim takoj, če ga nimam pustim pogovor neprebran, saj se mi ikona "seen" brez odgovora zdi ignorantska.
OK, povabilo na kavo. Prečesan FB profil. Vpogled vanj imam omejen. Nimam javnih objav, ker vsi zapisi pač niso za vse ljudi. Morda bi komu zaradi tega povečala pritisk, spet drugi zaradi takšne ali drugačne slike ne bi dobro spal, tretjim bi se zdela zafnana, četrtim odgovarjam, petim se zdi, da letim. Vsak po svoje in prav je tako. Tisto kar obiskovalci vidijo, jim ustreza. Zgleda. Dogaja se mi, da takoj po treh ali štirih besedah dobim povabilo na kavo, tako ali drugačno. Saj razumem, da se nekaterim mudi in da bi radi čimprej spili tist kofe, ker vam pritisk pada. Vendar meni pritisk naraste ... Kar hitro po prvih izmenjanih besedah. Nekateri si predstavljajo spoznavanje prek spleta na svoj način. Recimo takole: dej mejl, pošlji sliko (je ne vidiš na profilki?!), greva na kofe, ...
Počakajte! Dajmo se ustavit! Preden dam svoj mail, bi rada vedela komu ga dam. Treba se je predstavit, povedat nekaj o sebi. Se strinjamo? Se. Še zdaleč ni samo kliknit ikonico: #RADBITESPOZNALVŽIVO ali karkoli je že to. Slike meni že dolgo niso pomembne, pomembno je kako steče pogovor. Le zakaj bi šla z nekom na pogovor, če imam občutek, da se bom tam počutila kot na zaslišanju. To se mi ni zgodilo enkrat, ampak n-krat. In ker sem tip človeka, ki ne razlaga rad o sebi, sploh pa ne o svojih občutkih in planih, je to povabilo zame metek v glavo. (ups)
Zgodilo se mi je enkrat, leto nazaj, da sem prijetnega fanta sama povabila na kavo. Češ, pogovarjajva se, povej mi kaj o sebi. Prav hitro me je ustavil in dodal: "Dobro me poslušaj, ti in jaz nikoli ne bova hodila na kavo." Takrat sem si mislila, pfff, kakšen narcis. Ampak je imel še kako prav. Danes imam z njim najlepši možen odnos, brez sprenevedanja, pustih in praznih besed. Vsakič, ko se vidiva, se oči zaiskrijo. In ta odnos sva gradila in ga gradiva v telovadnici, na tekaških poteh, ...
Veliko raje, kot vabilu na kavo, se odzovem povabilu v hrib. Po pravici povedano, posedanja v kafičih ne maram in se ga na veliko izogibam. To se mi zdi totalna izguba časa. Produktivnih stvari nikoli nisem naredila ob skodelici nebeško dobre kave, ampak v tišini, z zbranimi mislimi. Priznam, da neštetim povabilom na kavo rečem "ne", ker me ne prepričajo. Skoraj vsakemu povabilu v hrib rečem "ja". Ko hodim in opazujem okolico se počutim živa, refreshirana. Osebno se mi zdi bolj pristno stkan osebni odnos takrat, ko zaradi narave gibanja srce bije hitreje, zaradi zadihanosti pa moraš precizno izbrati besede, ki jih izrečeš. Neumnih besed in stavkov ni. Vse je stvar interpretacije. Pa kaj je lepšega ... kot vzpon po neuhojenih poteh, pa snežni preprogi, ... Se ti zdi čudno? Morda. :)
Kakorkoli, kava gor, kava dol, posvetilo se mi je, da sem bila večkrat povabljena na kavo od fantov, ki so mi bili všeč, a se nisem vsakič odzvala. Večkrat se mi je zazdelo, da je bilo vabilo izrečeno bolj iz vljudnosti, ampak, oh, kako sem se motila. Koliko zamujenih priložnost! :) Še vedno so tukaj vzponi in še vedno so in bodo priložnosti.
