7 enostavnih trikov, kako poiskati pravi čas za trening

Predstavljam ti svoj popoln svet. Zjutraj imam dovolj časa za poležavanje, potem si pripravim dober in hranljiv zajtrk, s prijatelji se dobim na opoldanskem kosilu, družino povabim na večerjo. Imam še dovolj časa, da obiščemo fitnes, opravim kvaliteten trening in poleg vsega še ostane čas za aktivnosti, ki si jih želim. Res mega! Ampak … v realnosti vsi plani splavajo po vodi, že takoj pri jutranjem poležavanju. Potrudila se bom, da ti dokažem, da se da izredno dobro trenirati, kljub noro natrpanemu urniku.

TRENING ZJUTRAJ! Saj priznam, da takrat, ko zapiska alarm, še vedno držim oči zaprte in v mislih seštevam ure, kdaj se bom spet lahko spravila v posteljo. Ampak, če sem se odločila za jutranji trening, se ne predam, oz. ne predam se gumbu »dremež«. Po jutranjem treningu se dan začne na novo. Velik val energije, obilen zajtrk in hop – novim obveznostim na pot.

ŠPORTEN PRIHOD NA DELOVNO MESTO. Verjetno ne boste v svojo 1,5 h oddaljeno službo tekli (ali pač, poznam tudi takšne), obstajajo pa možnosti, kako svojo pot v službo čim bolj izkoristiti in obrniti v športen ritem. Vsi, ki živite blizu službe, se do nje sprehodite, uporabite kolo ali rolko. :) Če pa je služba malo bolj oddaljena, kombinirajte. Pol poti z avtom, pol peš. Saj ni nujno, da se direktno pred vhod pripeljete z avtom. Uporabljajte stopnice in ne dvigala, obtežite svoj nahrbtnik, še najbolj pa se mi zdi zanimiva ideja, da v odmoru za malico, stopite po kavo v eno kavarno dlje, kot običajno.

ČAS KOSILA. Če je tvoje delo pisarniško, si naredi uslugo. Med delom se večkrat pretegni, raztegni obremenjene mišice. Naj te ne skrbi, kaj si o tem mislijo sodelavci. Verjemi, da dobri zgledi vlečejo in kaj kmalu se zna zgoditi, da se bo družno pretegovala cela pisarna. Ja, bilo bi zabavno, predvsem pa zelo koristno. Za čas kosila izberi (če imaš to možnost) restavracijo, ki je oddaljena vsaj 10 min od lokacije tvojega dela. 10 min tja in 10 min nazaj.

NA VADBI UŽIVAJTE! Narejeni smo tako, da ne počnemo stvari, ki nas plašijo, katerih ne maramo ali se jih bojimo. Izberite vadbo v kateri boste maksimalno uživali. Pa naj bo to joga, ples, plavanje, pilates ali visoko intenzivni trening. Svoje stranke vedno vprašam, kateremu predelu se naj posebej posvetimo, upoštevam njihove želje in tako ustvarimo vadbeno enoto, ki jim odgovarja. In kmalu ti postane rutina, kot droga brez katere ne moreš. Zna se zgoditi, da boš čez nekaj časa odpovedala kavo s prijateljico, z izgovorom: »Sorry, off to pilates.«

NE SPREMINJAJTE URNIKA. Nič ni slabšega, kot da daš obljubo sebi, da boš na vadbo hodila redno, šestkrat na teden po eno uro. Prvi teden gre vse po planu, nato pa se distraktorji kar vrstijo: prijateljičin rojstni dan, dolgi sestanki v službi, pregled pri zdravniku, ni prevoza. Napaka. Zato pazi, preden visokoleteče začneš z novim urnikom vadbe, si skrbno preglej svoj planer, kam vadbo lahko umestiš. Pazi, da nad svojim urnikom držiš kontrolo in se ne razočaraš.

VODI DNEVNIK VADBE. Svojo vadbeno rutino sprejemaj tako resno, kot sprejemaš (ali pa si) začetne zmenke. Jaz vedno naredim plan svoje vadbe vnaprej. Ponedeljek pilates, torek kolesarjenje, sreda HIIT, …Lažje in bolj zanesljivo je. Še ena prednost se pojavlja tukaj. Ljudje okoli tebe vedo, da je točno določena ura za trening in te ne bodo motili (oz. se ne boš pustila motiti ti).

VADBA DOMA. Ni res, da moraš za kvalitetno vadbo nujno zapustiti dom in se vpisati v prvi fitnes. Povsem korektno lahko vadiš tudi doma, potrebuješ le čas. Svojim strankam velikokrat povem, kako zelo dragocen je čas med reklamami ali kuhanje večerje ali še bolje, vse tisto brezglavo »srfanje« po internetu. To je idealen čas za vadbo. In čas za vadbo vedno je, odvisne so samo prioritete.

Upam, da sem ti z zgoraj napisani nasveti vsaj malo pomagala. Ne pozabi, da se dobrodošle spremembe po treh tednih spremenijo v navade. In zakaj ne bi redna postala del tvojega dneva, v tolikšni meri, kot je moja.

Pilates in jaz

Preden začnem svojo dolgo pripoved, kako sva jaz in g. Pilates postala zaveznika za vse večne čase, je prav, da se predstavim. Po izobrazbi sem profesorica športne vzgoje. Spominjam se trenutka, ko sem v roko prejela diplomo. Čakala sem evforična čustva, ki jih kar ni in ni bilo. Kmalu sem ugotovila, da bom za potešitev moje želje po večnem učenju, potrebovala še nekaj izobraževanj. Tako sem tekom dodatnega študija postala mednarodno licencirana pilates inštruktorica.

Zdaj pa zares ...

Moje začetno spoznavanje s pilatesom nikakor ni dišalo po večni ljubezni. Na vadbi sem pristala kot popolni skeptik kar se njenih ugodnih učinkov tiče; saj sem verjela, da gre res za zelo zdravo obliko telesne vadbe, ki bo koristila moji hrbtenici, kaj več pa si od “ležanja na tleh z eno nogo v zraku” odkrito rečeno nisem obetala. 

Zgolj osebni trmi se najbrž lahko zahvalim, da sem kljub pomanjkanju entuziazma vztrajala z vadbo. In zanimivo, z vsako uro se mi je vadba zdela bolj zanimiva, predvsem pa težja. Že kmalu sem ugotovila, da se moja drža spreminja – postaja bolj pokončna, bolečine okrog lopatic pa so vsaj za dan, dva po vadbi popustile. Nekoliko kasneje, ko je vadba postala bolj redna in številčnejša, sem začela opažati, kako mi hlače v pasu postajajo prevelike, močno definirana stegna (od vseh počepov, teka in bogvečesa še) pa nekoliko bolj vitka in lepša.

Ko primerjam svojo postavo danes s svojimi fotografijami iz takratnega časa, je razlika zares očitna. Nikakor nisem in nikdar ne bom manekenskih mer, je pa moja postava danes lepše definirana. ;) Zasluge za to dajem zgolj pilatesu, saj razen tega nisem spremenila ničesar; tudi število kilogramov je ostalo enako (v resnici je šlo celo nekoliko navzgor; a o letih in kilogramih nam ženskam ni potrebno govoriti). :)

Še pomembnejše kot to, pa se mi zdi dejstvo, da sem začela tudi druge dejavnosti v življenju opravljati drugače, bolj pozorno in z večjim zavedanjem o lastnem telesu. Še najbolj to opažam pri drugih športih, ki jih počnem: sama izvedba, gibanje je zdaj drugačno, bolj kvalitetno, močnejše, pa tudi bolj občuteno. Predvsem pa se je pilates izkazal kot odlično dopolnilo k tem, večinoma aerobnim oblikam telesne dejavnosti, saj prav fizično čutim, kako me po kakšnem dolgem kolesarjenju ponovno uravnoteži, v smislu da obudi zaznavo v manj aktivnih sklepih, raztegne in sprosti dele, ki so bili preveč aktivni ter aktivira tiste, ki so “spali”.

Seznam vseh ugodnih učinkov, ki jih ima pilates za nekoga, ki redno vadi, je skorajda predolg. In jaz ... jaz se zaljubljena v pilates! <3

Neuspehi sodobnega načina prehranjevanja

​

Glede na to, da Američani za zdravje namenijo več sredstev kot katera koli druga država, pa se z zdravjem ne morejo ravno hvaliti. 97 milijonov Američanov je pretežkih in veljajo za najbolj bolan narod na svetu. Priznajmo si.

Zajela nas je nora obsesija s hrano. Striktna kombiniranja, veliko vnosa  maščobe, malo vnosa beljakovin … počakaj, dovolj vnosa beljakovin, veliko maščobe, malo ogljikovih hidratov. Veliko kave, veliko zelenega čaja, ne pozabi na vodo, vzemi še omega 3, vitamin D, B kompleks … Čakaj malo, kaj?!

Današnjo generacijo pestijo bolezni. Po vseh raziskavah, še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko ljudi s takšnim številom resnih obolenj. Zakaj smo čedalje bolj bolni in to izrednemu medicinskemu napredku navkljub. Znano je, da konvencionalna medicina postaja bolj kot ne nemočna pri zaviranju ali odpravljanju bolezni, h katerim pripomore naša prehrana.

Zagotovo ste že slišali za babico, ki je pojedla tri jajca na dan, pri kuhi pa uporabljala le maslo ali mast, vsak dan uživala polnomastno mleko in živela zdravo do konca življenja – reci in piši, do 97. leta. Ste sedaj debelo pogledali? Kako je to mogoče? Njena hrana je namreč popoln recept za srčni infarkt ali možgansko kap! Mogoče pa je imela babica le srečo? Je imela neverjetno dobre gene? Ni jemala zdravil za zniževanje holesterola ali krvnega tlaka? Zadeva z babico je še bolj neverjetna, če pomislimo, da nikoli ni bila pri zdravniku – morda le takrat, ko je rojevala.

Si mislite, da je njena dolgoživost posledica sreče, kajti številni ljudje, ki so živeli v njenem času, so umrli precej zgodaj. Pričakovana življenjska doba je bila tedaj krajša, saj ni bilo zdravil proti nalezljivim boleznim, kot sta tuberkuloza in pljučnica. Dolgoživost takrat ni bila povezana s srčnim obolenjem, možganskimi kapmi in sladkorno boleznijo, kot danes. Vse te bolezni so bile pred nekaj sto leti zelo redke.

Danes poslušam svoje vrstnike, ko tarnajo o visokem holesterolu in povišanem krvnem tlaku. Slišite zgodbe o ženskah v tridesetih ali štiridesetih, ki imajo raka dojke. Žalostno. Slišite o moških, ki jih sredi štiridesetih doleti srčni infarkt, pa o nekadilcih, ki imajo za seboj operacije, pri katerih so jim vstavili trojni ali celo četverni srčni obvod. Pa zgodbe o 50- in 60-letnikih z Alzheimerjevo boleznijo.

Kaj se dogaja?