Ljubezen je kupna moč za srečo

Vroč julijski dan je napeljeval na čaroben pridih. Nevesta je izgledala fantastično. Nič ni zaostajal ženin. Svatje pa hvaležni, da smo lahko stali ob strani. Večkrat sem se ozrla na levo in desno ... in vsakič znova ugotovila, da smo ravno mi tista ekipa, ki sta si jo želela ob strani. Brez nas ne bi bilo enako. Povabljeni smo bili, da njihov dan naredimo neponovljiv in nepozaben. 

Foto Šimunka

In imeti bratranca, kot je on, je privilegij, ki ti ga življenje lahko ponudi. Pravzaprav je to edinstvena življenjska izkušnja. Med nama je 9 let razlike, ki so se tekom najinega odraščanja manjšala. Lahko bi rekla, da sem v njem vedno videla vzor kako se učiti, usklajevati obveznosti, biti odgovoren, pošten in predvsem kako biti človek … in, če se sedaj oglasi moj karakter … v mojih očeh si rasel, ko si mi zmešal prvo redbull vodko, me povabil v nočni klub, me prvič zapeljal z motorjem, pa takrat ko sva metala žogo na koš, prežurala festivale, ali pa ko sva z zračno puško streljala mačke … in danes končno priznam … največji car in idol si postal takrat, ko si v šolo prišel z napol pobrito glavo. Takrat sem bila še v vrtcu in sem sošolcem z največjim ponosom razlagala, da je to moj bratranec. Ne glede na to, da se družina ni strinjala s tvojim stilom, si bil v skupini Muck največji frajer. 

V obdobju, ko si odšel na študij v Portorož so se naše poti malo ločile. Ločile in pridobile. Pridobile. Zelo dobro se spomnim dne, ko si nam predstavil tvojo nevesto. Njo smo spoznali v neizmerno potrpežljivi luči. Verjamem, da je za tako velik življenjski korak, kot je selitev iz čudovitega Prekmurja v tujo Dolenjsko, potrebno veliko srce polno ljubezni. Tvoje življenje pod meni domačimi gozdovi sem na začetku videla kakor knjigo. Včasih so bile njene strani žalostne in sive, spet drugič mavrično igrive. Nikoli pa te niso zapustili pesem, radost in smeh. Smeh. 

Tako se je začel uvod v pripravljen govor, ki pa ga nisem uspela dokončati. Ustavilo se mi je pri rojstvu njune prvorojenke o kateri bi lahko govorila 16 ur, pa bi še vedno imela kaj za povedat! #sherocks. Je pa bil to poseben dan, o čemer govorijo spite količine vode, žuljeve noge, nešteto novih prijateljstev in Ljubezen.  

Vsepovsod ljubezen. Še čutim jo v prsih, še čutim jo v dlaneh, vse okrog ljubezen, njeni dotiki in smeh. Z mano hodi v vetru kamorkoli grem. Stari. Mladi. Poročeni. Samski. Otroci. Dojenčki. Dedki. Babice. Sestre. Bratje. Znanci. Prijatelji. Natakarji. Dolenjci. Prekmurci. Pivci. Bodoči pivci. Plesalci. Gledalci. Žurerji. Še večji žurerji. Ljubezen. Do vsakega. Roke prijateljstva. Objemi prihodnjih druženj. Spoznanje, da je to, kar smo, neskončno pomembnejše kot to, kar imamo. Bolj kot denar potrebujemo ljubezen. Resnično človeški lahko postanemo le v ljubezni. Ljubezen je kupna moč za srečo.

Pa ti, se boš kdaj zresnila?

Kul mi je. Ti, si kul? Veš, nikoli ne pišem direktno o tebi. Prejšnji teden sem dobila kar nekaj vprašanj, če sem "jaz" v besedilu. Po pravici, marsikatero ime je izmišljeno, niso pa izmišljeni dogodki. Natančno takšni so, kot jih vidim jaz.  Niso olepšani, ker jaz ne olepšujem stvari. Celo še bolj surovo jih prikažem, ker življenje pač takšno je. Opazujem, kot sova. Poslušam ... kot ris. V tem se zabavam, v tem rastem in uživam. In ne bom se prenehala igrati, ker sem vsako leto starejša. Stara bom takrat, ko sem bom nehala igrati.

Zresni se. Pa se boš ti kdaj zresnila? Da bi mi mama, oče, teta, stric, bratranec, fant, prijateljica ali kdorkoli, ki me je vprašal kdaj se bom zresnila za to vprašanje poklonil vsaj en evro v shiranega prašička, bi imela za pot okoli sveta. Daj, naredi vse izpite na faksu. Najdi si moža, Blaž Švab se bo zdaj zdaj poročil. Ne objavljaj ves čas slike na instagramu, to delajo srednješolci. Noga ti je nehala rast, skoncentriraj se in postani odrasla. Oseba. Odrasla oseba. 

Ljudi živciram(o), ker stvari ne jemljem tako resno, kot bi bilo po njihovem prav. Ljudje jemljejo stvari preresno. Pravzaprav, ne jemljejo stvari preresno, sebe jemljejo preresno. Življenje je kratko. Padeš izpit na faksu, pa kaj. Popraskaš avto, pa kaj. Zlomiš krtačo za lase, pa kaj. Fant na zabavo povabi drugo punco, pa kaj!  Pleši v dežju. Prihajajo nove priložnosti.

Ni moj življenjski cilj zajebancija, kot se morda na hitro razbere. Resnično pa občudujem tiste, ki mi na objavljeno sliko presne torte na Facebooku komentirajo: "Objavljaš slike hrane na Fejs, a otroci v Afriki so lačni." (kako pa to veš, si bila tam, videla na Fejsu?!) Mislim, da njihov namen ni mene ali tebe opozoriti na to, da v Afriki ni hrane, briga njih za Afriko. Njihov cilj je iz udobja lastnega doma poslati sporočilo:"Jaz spremljam novice, sem izobražen in imam višji potencial, kot objavljanje neke presne torte na Fejsu." C'mon, s takim odnosom ne pomagaš nikomur, samo želiš si pozornosti. (saj glavne vloge ne igra zares presna torta).

Ti isti  pametnjakoviči mi bodo rekli, da sem prestara za igranje igric. Oni mi bodo rekli, da se delam, da sem lepa, pametna, izobražena, full se mi dogaja v lifu, nikoli nisem sama, vedno je okoli družba, ne znam se umirit. Možno. Čist možno. Pametni bodo tudi zakaj je potreben postanek na ležalniku po vzponu na Šmarko, če pa je doma gora perila, ki bi ga morala zlikat že pred, pred, predvčerajšnjim. Povedali bodo tudi, da med petkom in ponedeljkom ne potrebujemo vikenda, ker delo osvobaja. Ne nosi čučke, poravnaj si lase. Ni mi pa jasno zakaj oni hočejo, da se sekiramo za njih, oz. kako izgledamo v njihovih očeh. Obstajajo takšni, ki so nekoliko nerodno razumeli poanto odraščanja in želijo ubiti otroka v vsakem, ki ni postal resen, odgovoren in mrk. "Ne igraj igric - najdi si boljšo zaposlitev. Pilates, ah to je brez-veze. Pojdi na aerobiko. Uči se rusko. Pojdi na online tečaj vazektomije za slepe." Odrasle osebe morajo početi odrasle stvari. Pojdi in glej poročila. Ne moreš brati revije čez dan, to ni zrelo. Moraš se zresnit. 

Prav imajo. Morajo imeti prav. Moram se zresnit. Svet je resno mesto. Ne morem ležati pod borovci, gledati nebo in iskati oblak, ki bi bil podoben Miki miški. Ne morem trošit lastnega prostega časa za prebiranje revij, to ni zrelo. Ne morem sedet na postelji in jest napolitanke, poleg tega pa izgubljat čas na računalniku, ko pa je toliko bolj pomembnih stvari za delat. Uf, mogoče se pa res vpišem na aerobiko, zato, da delam nekaj odraslega, v odraslem svetu. Da spoznam nabitega inštruktorja za katerim norijo vse ženske v mestu (#yolo)!: Bom že morala razumeti, da moram početi stvari, ki mi niso po godu. Svet je resno mesto. Svet postaja tako čudno mesto, da se bomo začeli čuditi starčku, ki z veseljem zapoje vižo domačih, otroku, ki se joka, stisku roke, nasmehu kar tako. Naj priznam, da se velikokrat nasmehnem neznancem. Kar tako, ker sem se to naučila pri Azijcih. Saj nasmeh ne boli. Kaj, nasmeh te boli? Ne. Ne. Poizkusi in spremljaj odzive. Spontano. Sprehajaš se po ulici, se nasmehneš ... in potem odvisno od nasprotnika, ki prihaja čekiraš odzive. Starejši gospod si to interpretira, kot: "Prijazna gospodična. Upam, da je še gospodična." Starejša gospa: "Hvala bogu, še obstaja vzgojena mladina." Gospod srednjih let: "A sem ji atraktiven?! Shit, stara je toliko, kot moja hči." Gospe srednjih let je vseeno, ona skrbi za to kje so njeni otroci in ali je kosilo skuhano. Vrstnik tvojih let ... njemu se dogajajo flashi: "Je to tista ... všeč sem ji. Zakaj se mi smeje? Meni se smeje! Kava. Moram jo povabit na kavo." Oni se tudi še niso čisto zresnili. To sem recimo videla na dveh koncertih zadnji vikend. Nisem pa prepričana, če se niso zresnili ali so v takšnem flowu, ki ga februarja ne moreš doživet. Mojih let. Ne oporekam jim. 

Vsi imamo točno 24 ur na dan, da počnemo točno kar si želimo. Velikokrat pozabimo, da lahko ravno teh 24 ur izkoristimo točno tako, kot si želimo. Vedno imaš izbor - lahko si "odrasla" oseba, ki bo po ulici hodila mrkega pogleda in otožnega obraza. Lahko pa si oseba, ki se nasmehne za dober dan. Lahko poješ presno torto ali pa jo kritiziraš. Vse je stvar lastne presoje in odločitve.

Vedno bom nekaterim čudna, ampak to ni važno. Pomembno je, da ko se zvečer uležem v posteljo, nisem čudna sama sebi. Meni je čudno, da bi šla na uro aerobike. In ne bom šla, ker si ne želim. Vzela bom napolitanke, prelite s čokolado. Poleg si bom iztisnila rastlinsko smetano, tisto najbolj umetno. In počasi pojedla celo škatlo (#sorrybutnosorry).

Samo zato, ker mi je nehala rast noga, ne morem ubiti otroka v sebi. Zjutraj grem v službo, popoldne pač jem napolitanke in gledam nanizanke. In od zdaj naprej bom prepevala na poti do službe. Vse je stvar odločite. V življenju si lahko stara ženička pri desetih, ali pa mladenka pri 90. Jaz izbiram mladost, ker vem, da je odraslost ... Odraslost. Jaz nisem odrasla oseba. Jaz sem otrok v 170 cm visokem telesu. To ne pomeni, da se moram prenehati igrati, to pomeni zgolj, da lahko pojem še več politank s smetano.  Ubistvu sem  do konca zapisa pojedla celo vrečko Raffaella, ki mi je ostal še od rojstnega dne. O-ou. 

Ne ... Urša, ti tega ne (z)moreš!

Ne, ne tega ti ne zmoreš, Urša. To so čudovite sanje, Urša. Ne moreš delat ravno to kar ti paše, Urša. Življenje ni ringelšpil, ni to Amerika. Ne moreš skočit s padalom, ne moreš preteči maratona, ne moreš skuhat perfektnega kosila, ne moreš paziti otroka, ne, ne moreš. Vrni se v kapsulo!

Ja, ne moreš, no!Celo življenje ista zgodba. Celo zdajle, ko sedim pod borovcem in mi pogled uhaja na Brione, se je wi fi odločil, da ne morem poslat dva pomembna maila, pa zlowdat slike iz Kamenjaka. Ne morem, ker je le črtica na wi-fiju, ki ga legalno kradem. Puntizelawifi se je odločila bojkotirat. OK, ne morem! (#japalahko!)Vmes prebrskam možne povezave na katere bi se lahko povezala, pa mi vse od Hawaii Bali Lobby, Hot spot Njivice, Hot spot Cerkno, gospodicna, Airportpublic do Don_BobiWiFi ne dovolijo dostopa do interneta. OK, ne morem. Grem vmes še enkrat do prijaznega (prijetno zagorelega!) Hrvata, da preverim username in geslo. Brioni in Pula. Štima. Ampak poveže pa še kar ne. OK, ne morem! Sprijazni se, Urša. Boš pač poslušala čričke in zvok morja. 

Velikokrat sem v življenju srečala ljudi, ki so mi z najlepšim nasmeškom na obrazu govorili: "Ne moreš!" To so rekli tudi moji mami pred 28 leti v porodnišnici, da mogoče še ni pravi čas, da rodi, ker so doktorji odšli na kosilo, pa bi se stvar nekoliko zakomplicirala, saj ni nikogar v porodni. Marija, ne moreš rodit, če pa doktor uživa v svojem rizi-biziju. Ne moreš zdaj, lahko pa malo kasneje. Ko bo kupček podrt. Pa sem se vseeno rodila 14 dni prezgodaj, brez posledic. Ne moreš.

Ne smeš in ne moreš pobarvat kroga čez črto. Učiteljice v prvem razredu vedno govorijo, da moraš barvati v krogu, z rdečo in rumeno. Jaz nisem. Pa sem dobila podpis v beležko. Sem pa srečala učiteljico zadnjič v parku in mi je v največjem zanosu pripovedovala, da je od nekdaj vedela, da iz mene nekaj bo. Da sem imela retoričen potencial ... bla, bla ... Nikar takšen ponos učiteljica, ti si mi rekla, da ne smem barvati preko črte. Ne moreš igrat flavte, ker nimaš posluha, ne moreš igrat v dramskem krožku, ker nimaš igralskih sposobnosti, ne moreš voditi prireditev, ker tvoj glas ni slišen. Ne moreš peti v pevskem zboru, ker ne zveniš dobro. Odpiraj usta in se delaj, da poješ. Ne, raje utihni. To je bolje! Ne moreš! Ne moreš imeti ravno ti najlepšega fanta. Ne moreš igrati rokometa, ker si točno 3 cm premajhna. Ne moreš, no! Več sreče prihodnjič. OK, ne morem! 

Mislim, ne moreš se prijaviti na izbor za Miss v četrtem razredu osnovne šole. Ti, iz majhne vasice. Počakaj še kakšen izbor. Mogoče za Miss češenj, Miss Gabrja ali Miss Patriota (#c'mon) Ne moreš. Počakaj še malo. Ma ne moreš biti ravno ti tista odličnjakinja, ki pobere vsa priznanja. Ne moreš, preveč barvaš mimo črte, čez njo. Ne moreš zbirati zlatih priznanj, nisi ti material za to. Ne, ne. Pusti mesto nekomu drugemu. Ne morem, lahko sem pa najboljša učenka generacije, z zlatimi priznanji in odlikovanji. Aja, to pa lahko ja, tvoja mami, ki ji pred 28. leti niso dovolili roditi, je učiteljica. OK, naj ti bo! 

Ne moreš delat, to kar si želiš, Urša. To so lepe sanje, ampak življenje ni sladkorna pena. Bodi ponižna. Ne živiš v Ameriki. Ne moreš učiti za denar, ne moreš si postavljati cene za svoje znanje. Ti si doma pod roškimi gozdovi. Ne moreš. Vrni se v kapsulo. Ne moreš predavati na faksu. Ti? Zakaj ravno ti? Kje so tebe našli? Saj znaš komaj govorit. Ah, ne moreš no! Barvaj znotraj kroga. Končaj faks in se usedi v zaprto pisarno, seštevaj številke. Aja, tega ne moreš, pri matematiki nisi nikoli briljirala. Ampak poskusi, to delajo vsi! Ne moreš potovati zato, ker si želiš. Ob 7. zjutraj moraš biti na delovnem mestu, delaj, sanjaj o lepših mestih, veseli se malih stvari. To lahko. Ostalega ne moreš. 

Čakaj. Trpi. Postavi se v vrsto. Ni težav. Bodi tiho. Ne ugovarjaj. Barvaj znotraj črte. Ne moreš drugače.

Obstaja milijarda ljudi, ki ti govorijo, da ne moreš. In verjameš jim, ker sam enostavno misliš, da enostavno ne moreš. Tudi sama sem verjela isto. Do 2011. Začela sem verjeti sama vase. Po nekem čudnem toku sem bila za dogodke in ljudi okoli sebe tako nezainteresirana, da mi bi lahko dali nadimek "Nula". Cele dni sem gledala serije, se prelagala iz enega kavča na drugega, delala sem se, da se učim, a sem čas izgubljala z igranjem Angry brdsov. Pa so mi govorili: "S tabo ne bo nič. Ampak čisto nič." Ne vem ali obstaja minus nič, ampak ta ČISTO nič se mi je zdel še nekoliko bolj globok, kot samo nič. Nič iz mene.

Ti mogoče ne moreš in misliš, da jaz ne morem ... ampak jaz sem ves čas vedela, da lahko. Hej, LAHKO! Končala sem faks, za vsak slučaj, če bi si slučajno želela kariero v tujini (#sarcasm) in sanjarila. Tako močno, da sem dobila hudo dober honorar (#kjesotističasi) pri veliki slovenski reviji, kjer sem pisala članke. Z diplomo v žepu in velikimi očmi ter nabrušenimi ušesi sem ves čas vedela, da lahko! Mislim, jaz lahko vodim velike skupine ljudi, ki mi verjamejo. Lahko predavam. Lahko, ker vem kaj govorim. Lahko vam pazim otroke. Lahko ti skuham kosilo (#lahko!). Lahko skačem iz Kamenjaka. Lahko tečem. Lahko pojem. Lahko plešem. Lahko imam najlepšega fanta. Čist lahko! 

Ko si enkrat rečeš: "Jaz lahko!", enostavno začneš verjeti v to, da lahko - in kar je najbolj pomembno, verjeti začneš vase. In tistih, ki ti govorijo, da ne moreš, je vse manj. Mogoče jih je celo enako število, a ti verjameš sebi. Ne slišiš jih več, njihov "ne moreš" ne more biti močnejši od tvojega "zmorem". In tako začneš delati točno tisto, kar te veseli. Morda na začetku brezplačno, ampak to obdobje mine hitro, ko pokažeš, da delaš res dobro. Barvaš preko črte. Poješ naglas. Ljubiš ponedeljke. Tudi na SUP-u lahko naredim lastovko. Lahko.

Morda te celo pokličejo vsi tisti, ki so ti govorili, da ne moreš, ker življenje ni Disneyland : "Heeej, Urša, bi bila tudi ti del tega showa?"

Lahko. Ni panike, ljubčki. Lahko. Pod težo lahko-ja je še Puntizelawifi popustila! ;)

Kdor čaka, dočaka!

Da bi dobila euro za vsak lajk, ki sem ga podelila za slike vseh evropskih velemest, eksotičnih živali, čez oceanskih letov, bi zaslužila za pot okoli sveta ... in ne bi mi bilo treba zadeti na jackpotu, ki ga seveda igram. Imela bi za pot v dvoje, seveda ob izpolnjeni predpostavki, da najdem kompanijona za na pot. Jasno, v dvoje je vse lepše! Drži, strinjam se. Ampak, a se ti zdi čudno, če si v Tozdu sama naročim Aperol in ga srkam z nasmehom na obrazu?   

K pisanju te objave me je spodbudila neka hrvaška kolumna, ki sem jo pogoltnila. Ne samo jaz, tudi moje prijateljice. Pa tudi dejstvo, da je za pripravo njokov v smetanovi omaki nekoliko prezgodaj, ... in tudi to, da imam počitnice, ki se končajo konec avgusta. Juhu! 

"Kdor čaka, dočaka", je znan rek, ki nam ga vcepljajo od vrtca naprej. Vedno ti strpno govorijo: "Počakaj še malo. Ne hiti. Časa je dovolj. Ne živciraj se."

Jaz isto čakam. Čakam, da 90210 pride na partis, čeprav je baje konec sezone. Čakam, da je konec vikenda, da je ponedeljek, pa hitro sreda, slavim petek in čakam vikend. Vedno se nekaj čaka. 25 let čakam princa na belem konju, boljši avto, službo za nedoločen čas, pol leta dopusta, poroko, potovanje, čas za šport in ležerne sprehode, vzpon na Triglav ter najnovejšo torbico Michaela Korsa. 

Sedela sem na postelji in zastrla pogled v Šmarno Goro. Ta pogled je dejansko tisti, ki me v Ljubljani umirja že 6 leto. Videlo se je, da bo krasen dan. Otroci v sosednjem vrtcu so žvrgoleli, babice so sedele na klopicah, končno sem dočakala pomlad. Moj najljubši mesec. Čakala sem ga celo zimo, ko sem nenormalno veliko denarja investirala v zdravila za boljše počutje. Sem pa to isto zimo čakala jeseni lansko leto. Čakala. Čakala sem 1. april, da opravim strokovni izpit, 11.05, da se dobiva na kavi, 13.5., da se sprehodim čez Prešernov trg. 

Imam zelo dobro prijateljico. Ona je vedno nekje. Surfa. Dela. Študira. Hodi v planine. Potuje. Vedno, ko pogledam tiste slike, si želim, da bi bila poleg. Vedno ima 80+ lajkov in na vseh slikah zgleda strašno kul. Imate tudi vi na Facebooku vsaj eno takšno prijateljico ali prijatelja? Se ti poraja vprašanje: "Zakaj jaz ne delam, to kar dela ona/on?"

Nek prijatelj objavi slike iz fitnesa, pred 8. uro zjutraj. Ja, vem, tudi ti bi, ampak vsako jutri prestaviš dremež za 10 min in čakaš ta trenutek.  Do takrat pa lahko samo lajkaš. Prijateljica se je vpisala na tečaj tujega jezika, tudi ti si se želela, ampak se spet nisi. "Lajkala bom, naslednje leto se vpišem tudi jaz." Na Fejsu vidiš skupino prijatelje, ki se vsako nedeljo odpravijo na Gospodično - živiš 10 min od vzpona, ampak se tega enostavno ne spomniš. Nimaš časa, ni pravi trenutek, enostavno se ne spomniš, oz. spomniš se, ampak si vedno rečeš "Nisem z nikomer dogovorjena. Prepozno sem se spomnila. Bo še prilik." Do takrat pa lajkaj. Pa bo spet okoli leto, ti pa še vedno ne boš pila tiste vode, ki ti pomladi -5 let in imela najlepše fotke iz vzpona, ne boš vpisana na tečaj tujega jezika, ne boš videla laboda ... 

Vsak nedeljo lajkaš objave prijateljev, ki se potepajo po tujih državah, hodijo na Gorjance, Šmarno Goro, Triglav, se borijo na Oviratlonu, tečejo na Nočni 10ki, skačejo iz Kamenjaka ali obračajo čevapčiče v Mrzlavki. Vikend za vikendom, teden za tednom, lajkala si slike iz Gospodične že vsaj 10x, a niti enkrat nisi bila tam. Shit, ne more se vsak uskladiti s prijatelji, pa je bolje, da sploh ne greš. Mogoče naslednji vikend, ali sledeči - za tem. Aja ne, takrat je prvi maj, pa moraš na družinsko kosilo. Mogoče enkrat drugič. Do takrat pa boš lajkala. In čakala. In razmišljala, da bi bilo lepo, ko bi enkrat ...

7 let nazaj se ugotovila, da vedno čakam. Čakam, da se pojavi priložnost. Nisem šla na vikend izlete, ker sem se učila za izpite, vedno sem hranila proste dni za neko večjo priložnost "Bali, Kanarci, Ljubljana, Maribor, New York, Rio..." Skrbno hranim in planiram, sanjarim ... in nikoli ne odidem. Saj bom, samo da najdem nekoga s katerim bom vse to počela. 

"S kom naj počnem vse to?!"

New York, Pariz, Sljeme, Barščaršija. Nikjer nisem bila, vse sem lajkala. Lajkala sem slike iz Kanarcev. "In jaz bom nekoč tam." Že pet let stiskam lajk na tiste slike iz Kanarcev. Lajkam in čakam. Čakam in lajkam. Da bi bi Zuckenberg podelil euro za vsak lajk, ki sem ga na slike potovanj podelila, zaslužila bi za karto okoli sveta. V dvoje. Pod pogoje, da najdem drugo osebo.

"S kom naj počnem vse to? S kom naj grem v Budimpšeto, s kom v Jakarto, s kom na vanilijev shake? Ne vem. Do takrat pa lajkam in sanjam, da bom vse to nekoč naredila."

... in zakaj ne greš sama? Ni to nekakšna revolucija v ideji, ampak si pozabila, da je tudi to opcija. Namesto, da bi si privoščila vanilijev shake pri postavnem natakarju, sem raje čakala, da se mi nekdo pridruži. Ne rabiš čakati. Ne rabiš čakati na nekoga, da zakapira tvoje želje, ki si jih tako zelo želiš. Mislim, lahko čakaš, ampak je to izguba časa. Če si želiš shake, pojdi ponj. Če želiš na izlet na Plitvička jezera, pojdi. Pojdi, ne čakaj mnogotere družbe. Če želiš na avdicijo za radijsko napovedovalko pri Aktualu, pojdi. Če želiš preteči maraton, ga preteči (no, prej malo treniraj :)) Če želiš na veselico, pojdi in pleši. Če želiš potovati, potuj. Ne čakaj vseh prijateljic, ki bi, ne čakaj na fanta, ki ga boš na avionu na poti do destinacije poslinila, ne čakaj, da pade mrak. Ne rabiš ves čas nekaj čakat. 

Želim na mivko, na vroče sonce, letet čez ocene, se zaposlit, vpisat doktorat. Zdaj je pravi trenutek. Če si nekaj želim, to storim. Ne da se mi več sedet doma in razmišljat kako super bi bilo, če bi šla na potovanje, ampak se je z nekom treba dogovorit. Dogovorila sem se sama s seboj. Za začetek dovolj. Za potovanje ni nujno potreben še nekdo, dovolj je samo vozovnica. 

Ni res, da se to nanaša samo na potovanja. Pravzaprav na vse kar si želiš. Ampak, vedno nekako najdeš izgovor, da to ne narediš. Telovadnica. Vanilijev shake. Domači burek. Tuji jezik. Ne čakaj več. Ne sanjari preveč. Naredi nekaj. 

Prenehala sem čakat ljudi, da se organizirajo. Ne bodo se. Je pa res, da mi je OK, da se ubadam s strokovnimi članki, čekiram prevoze iz letališča v center Budimpešte, da sem enkrat na teden na hribu, jem domače hamburgerje in izbiram poročno obleko, ki jo bom kot priča nosila. Ne čakam. Že dolgo ne. Tudi princ na belem konju že nekje galopira. Za potovanje. V dvoje!  Bom pa to poletje z veseljem stisnila lajk prijateljici, ki je v Miamiju, mogoče že v Riu ...