Indonezija kar tako

Kuta. Bali. Lezim v postelji Hawaii hotela. Utrujena od skoraj 14-dnevne poti. V kotu moj rdec backpackerski nosi sporocila poti. Umazane cunje, vlazne brisace, spraznjene energetske zaloge, a kljub temu se stoji pokonci. Pot, ki se je pricela v NM, nadaljevala preko Benetk v Dubai ter naprej v v Yogyakarto, je trajala cca. 20 ur. Od tega smo jih 12 ali 13 preziveli v zraku. Resnicno caroben je bil trenutek, ko smo v minuti presli iz dneva v noc. Pa ne bom sedaj pisala o vseh v carobnih in malo manj carobnih znamenitostih, ki jih na poti dozivis. Vse to zelo dobro opisuje Tjasa na FB strani Kam pa kam. 

Potovanje v Indonezijo sem si zelela. Takrat nisem vedela zakaj, danes vem. Ko sem stopila na letalisce v Jakarti mi je vzelo sapo. Dobesedno. Izredno velika vlaga in dolgo potovanje sta mi prinesla neverjeten in najhujsi jat lag do zdaj. Obcasno sem imela obcutek, da bi lahko zaspala med kupovanjem ananasa. Preracunavanje casovne razlike, ki znasa 5 (Jakarta) ali 6 (Bali) ur je bilo nadvse zanimivo na dan finalne nogometne tekme, ki smo si jo ogledali ob 03:00. No, gledali so jo, jaz sem zjutraj preverila rezultat in veselo nazdravila. Ob zvrhani skledi riza, ki ga imam na trenutke vrh glave. Piscanec z rizem, riz z jajcem, rakci z rizem, cili in riz ... Kaj pa bucke, jih pripravljate? :-) Hrana je okusna in zacinjena. Morda tudi zato ni prebavnih tezav. Ce samo pomislim kje vse sedimo, cesa se dotikamo, ali se bolje - koga se dotikamo, jo odnesemo neverjetno dobro ... in vedno z nasmehom na obrazu.

Na poti smo srecale cudovite ljudi, ki radi pomagajo. Morda tudi zato, ker so prepricani, da sem Indonezijka. Na Tajskem sem bila baje podobna domorodkam. Svojevrstna zabava. Zabavno je tudi ugotavljanje njihove starosti, saj vsi kazejo vsaj  5 let manj. Kozo imajo mehko, lasje so crni (brez sivih sledi) in oci neverjetno bistre. Srecni so. Tezko verjamem, da lahko taksno sproscenost in preprostost zaigrajo. To je njihov zivljenjski stil. Ravno tako, kot je stil spanje v kolibah, morajo dnevno nujno pocivati vsaj 5*15 min. Kar na ulici, v svoji kociji, ali pa na plazi, delavnici, na motorju. 

Indonezijci zelo dobro govorijo anglesko in so mojstri barantanja. No, brez samohvale lahko povem, da jih drzimo na zelo kratki vrvici. Morda so to izkusnje, morda podtalne pogajalske sposobnosti ali pa se vedno 3x preplacamo. Saj ne vemo zares. :-)  Cene so za slovenske razmere nizke. Ali bolje receno, zelo dostopne. Tudi zato spimo v lepih vilah, ki kar klicejo po tem, da jih oklicemo za sanjske, morebitne honeymoon place. 

Do zdaj smo zamenjali 6 nastanitev, vkljucili 2 notranja leta, nesteto voznikov taksijev (!), preiskali 5 otokov in prepluli kar nekaj milj. Vse to je priloznost za razmisljanje, opazovanje, nacrtovanje ali spanje. :-). Sama sem v kombinaciji vsega. Se vedno se razveselim vsakega viber sporocila, pa cetudi ga prejmem ob 4:00. :-). Potovati je lepo. Obcasne stresne situacije so zanemarljive, saj je na poti toliko lepega, samosvojega, edinstvenega ...

Tukaj se zelo kmalu stemni. Ob 19:00 je ze trda tema (:-) ), zato smo bioritem prilagodili temu. A, o vsem tem vec drugic. ;)

Kiss&hugs

Urska

Uživaška Indonezija

Hej! Spet so me zasrbeli prsti in spet se backpackerski nahrbnik polni. Tokrat poletimo v Indonezijo. Obljubljeno Indonezijo. Ravno pregledujem mail box, da ugotovim kdaj se je načrtovanje sploh začelo. Karta je bila vplačana marca, torej so glave pregorevale od idej februarja. Pred tem je bilo nekaj kaotičnih mesecev, dogodkov, spletov okoliščin, načrtovanih srečanj, nenačrtovanih občutkov ... in vse to je pripeljalo do klika in odločitve, da je ponovno čas, da zadihamo in predihamo na drugi celini.

Vedno znova mi je fascinantno in smešno ob enem ... kako se stvari počasi, a zanesljivo, spreminjajo, ko se približuje dan odhoda. Sama postajam neverjetno umirjena. Zjutraj celo ne zamujam v službo :) in popoldan imam neznansko veliko časa (sposobnost organizacije?!) Na kup kakšna dva tedna prej zlagam cunje, primerne za pot. Letalske karte in nastanitve so spravljene v posebnem boxu in kar na enkrat se počutim zares svobodno. Pa ne, da me drugače karkoli utesnjuje, oz. omejuje. Priznajmo si, kdaj pa kdaj pa se naveličaš delavnika in tempa od 7:00-22:00. Rabiš čas, da se fokusiraš, natakneš sončna očala in enostavno živiš trenutek. 

Mati geografinja je pomirjena, saj je naštudirala klimo, morebitne neprijetnosti, seznanila se je/in nas z religijo, znamenitostmi ... in vsakič znova navrže:"Uživajte, fouš sem vam!" Tenks mami, you are my superstar! <3 Zanimiva mi je tudi sestra, biologinja. Njo ne zanima podnebje ali kultura. Ona mi že dva meseca razlaga o neki avtohtoni vrsti opic, ki naj bi tam živele in me prosi naj svojo foto kartico napolnim s čisto vsakim primerkom opic. Poleg vsega tega pa jasno doda, da Urša nikar ne pozabi na kako lepo zapestnico, saj veš kakšno! :) Nekateri želijo samo pretkano zvedeti ceno letalske karte (zakaj bi bilo to zaupno?!), drugi pač ne želijo vedeti ničesar;).Jaz se strinjam z vsem. Tudi s tem, da mi bratranec, strasten zbiratelj magnetkov spretno naroča, da prav z vsakega mesta prinesem enega. OK tudi temu. :) Zanimiva so mi vprašanja, če se na poti česa bojim in kaj, če se mi kaj zgodi. Priznam, saj razmišljam o tem ... a vedno znova pridem do zaključka, da se mi lahko hude stvari zgodijo tudi doma. Enostavno, stvari vzameš v svoje roke, si dober do ljudi, in verjamem, da bodo tiste srečne Kupidove puščice usmerjene v nas. 

Češnjo na vrhu prihranim za konec. Bojan. On se že dva meseca dela, da ne ve ničesar. Potem sprašuje mamo, da v kateri konec sveta spet MORAM jit?! Zabava! Danes pri kosilu me je vprašal kdo nas pelje na letališče. Juhu, moj Bojan je zbujen. Pred nekaj leti se je glasno tolažil, da dlje kot do letališča v Milanu ne bomo prišli. Pa še do tam nas bo zapeljal on. Pa je zelo dobro vedel, da se bo brez težav končalo prvo potovanje po Tajski. Tako, kot ve sedaj, da je ekipa, ki potuje, prefrigana, nekoliko samosvoja, pripravljena na uživanje in seznanjena z izzivi. 

Pogled mi uhaja proti nahrbtniku. Ne vem, če imam vse in ali se že čisto pripravljena na odhod. Pa saj, ali smo kdaj zares pripravljeni na karkoli? :) Vem, da mi bo jutri zaigralo srce, ko jih bom objela in se poslovila od svojih. Ravno tako pa mi bo zaigralo srce, ko bo letalo pognalo svoja kolesa in se dvignilo v višave. #summerinindonesia #happydaysinindonesia!

Javila se bom, obljubim. Ne vem pa kdaj in kolikokrat. Dvojčki. Dvojnost! :)