Možgani za zmage

«NE MORAŠ biti bogat i lijep, samo budi dobar i pokloni mi cvijet« – tako je pela Tajči enaindevedesetega. Danes bi mogoče posvetila pesem kakšnemu šarmerju in pela «samo budi dobar i nabroji do 5«. Dokazano, živimo v zj**** svetu. Vse je drugače. Še Tajči je odšla v Ameriko. To «ne moraš biti bogat i lijep« punce razumejo, kot «ne rabiš biti lep, važno je da si bogat (#kupiminovouroMichelaKorsa).« Fantje ne kupujejo več rož.

No, tako se mi vsaj zdi, saj frajerje, ki nosijo rože v roko vidim tako poredko, da se mi zdi, da takrat vidim Casperja.

Pa sem ga videla pred dvema tednoma, ko sem se v Stari Ljubljani odločala med čokoladno ali jagodno tortico. In tam je bil. Čeden, z rožo v roki, prišel je po macrone (predvidevam da za punco). Sprva sem mislila, da je ta človek prekrasno bitje, ki si zasluži vse pohvale tega sveta. Pa sem se kaj kmalu zamislila, da če zmore on, zmorejo vsi. Hm, kje so ostali frajerji, ki kupujejo rože? Džentlemeni. Romantični moški, ki izvajajo romantične geste. Pa ja, da ne, da so samo še v ameriških filmih?

Mislim, da smo malo krive ženske. Ne vse, ampak masa žensk danes ubija romantične moške.

Postavi pred današnjo dvajsetletnico dva frajerja. Enega namesti pred BMW in mu postavi v roke Iphone 6, drugega pa pusti stati na avtobusni postajo z velikim šopkom rož. Koga bo izbrala? Garantirano frajerja, ki ima dober avto. Ko sem jim jaz imela 20, nisem z očesom trznila, ko se je mimo pripeljal frajer v dobrem avtu, pa ne zato, ker sem bila prosvetljena (haha) in razumela pomen ljubezni in življenja + vse ostale visoko pozitivne poante življenja, ampak zato, ker mi nikoli ni bilo pomembno kakšen avto frajer vozi. Pomembno mi je bilo, da je lep! Je res, da je večina frajerjev, ki so bili meni lepi, izgledalo, kot da so jih spustili iz izložbe. Mogoče sem naredila del izpita, kjer frajer ne rabi biti bogat, ampak pogrnila sem na testu, ker mi je bilo pomembneje, da je frajer fizično privlačen, bolj kot  #dobaripoklonimicvijet.

Danes mi ni važno, kako kdo izgleda, saj mi je vsak, čigar osebnost je lepa, avtomatsko lep. Pred 10 leti bi se gladko negirala fanta z rožo, ki je hotel biti #dobar, če bi poleg njega stal nekdo, ki bi bil #lijep. Ni važno, kakšen je. Pomembno je, da je lep, pa četudi glup. Mogoče smo ženske dandanes spoznale, da zato, ker smo bile pred 10 leti me glupe, danes ni romantičnih frajerjev. Mogoče je frajer, ki je hotel biti romantičen do mene, danes neromantičen do neke druge, saj sem ga naučila, da njegov pristop ne funkcionira in odšla z lepim frajarjem. Kaj veš.

Kje se skrivajo romantični frajerji? Ženske smo jih ubile. Ne vse, nekateri niso nikoli bili romantični, ampak tisti, ki so hoteli biti – tiste smo zmaličile v dno duše. Ker, ko so nekoč davno hoteli poklonit rožo in biti dobri, so naleteli na afno, ki ji je bilo pomembno, da je bolj pomembna polna denarnica. In frajerji so skontali, da rože ne pijejo vode.

Veš, kaj je najhuje? Da tega nisem delala namerno. Redko katera ženska namerno negira dobrega frajerja. Ok, sponzuraše so izuzete, saj ciljajo na dobre avtomobile. Večina žensk pa enostavno ne zna prepoznat dobre stvari ob pravem času. In potem se pritožuje, da frajerjev, ki nosijo rože, ni. A pravzaprav napako delamo ženske. Častna, ženske zj**** večino stvari. Ves čas govorimo, da hočemo super frajerja, ki mora biti dober in pozoren. Ko ga najdemo se plošča obrne: «Super je do mene, pozoren … mogoče celo preveč pozoren. Malo me duši, tako je pozoren.« Ampak, istočasno sanjamo o frajerju, ki bi nam poslal sporočilo za dobro jutro in lahko noč. Ko najdemo takšnega, nekaj ne štima. »Vsako jutro mi pošilja sporočila za dobro jutro in VSAK večer mi ga pošlje za lahko noč, kot da ves čas razmišlja o meni.«

Slinimo se frajerjem v filmih, ko kupi ženi 100 rož in poje pod oknom – to se je dejansko zgodilo moji prijateljici in je gladko zaključila: »On je psihioat. Nihče normalen ne dela takšnih stvari. Stalker.« Želimo pozornega, romantičnega fanta, ki nam pošilja sladka sporočila. Ampak pazi, takoj ko najdemo takšnega, najdemo nadomestek v nekem kretenu, ki nam obljublja, da se slišimo, mogoče pa celo ne. Tisti, ki se trudijo za našo pozornost in delajo vse, kar bi fantje morali delati … njim pa rečemo: » Uaaaaau, ti si tako dober …. PRIJATELJ!«

Kje so ostali vsi romantično fantje, ki nosijo rože in kupujejo brownieje? Ženske smo jih ubile. Generacijsko. Niso oni prenehali kupovati rože, ker so prenehali biti romantični. Prenehali so predvsem zato, ker je to na trgu ljubezni postalo #junk obveza. Zato je frajer z rožami danes, kot privid Casperja in zato je normalno, da ljudje, ko ga vidijo najprej pomislijo, da je nekje zamočil in zdaj kupuje rože.

Ti dragi, sladki frajerji, ki kupujejo rože in brownije še vedno obstajajo, ampak jih večina živi v neki posebni državi, ki ima več prebivalcev,kot Kitajska – pravimo ji Friendzone. Tam so ostali zato, ker ženske še vedno padajo na #bogatilijep.

Zaključek. Dragi frajerji, začnite kupovati rože. Drage ženske, prenehajo s friendzonat dobre frante in izbirat kretene. To je to. Marko, kupuj rože in brownije, Ana – bodi dobra z Markom.

365+/- dni pred tem

Objava Ne ... Urša, ti tega ne (z)moreš! je dosegla (za mene) vrtoglavih 15.874 klikov. Na klike in obiske strani res nisem pozorna, ker mi je to sekundarnega pomena, pa vendar hvala vsem, ki ste iz 15 svetovnih držav vstopili v moj Vrtiljak in kliknili dotično objavo. Vse od Brazilije, Peruja, Belgije, Anglije, Indonezije pa do Nove Zelandije ... Hej, HVALA.

"Poglej kje si bila pred enim letom na današnji dan, Urška," me je zjutraj nagovoril Facebook in prikazal fotko, ki sem jo slikala tisti dan pred letom (več ali manj). Slike. Za marsikatero si želiš, da je ne bi bilo. Kakšne se razveseliš, ob kakšni zajočeš. Ampak je fora videt kje sem bila pred tremi, štirimi leti. Ni pa me treba spomnit, kje sem bila na današnji dan pred enim letom. Točno vem kje sem bila. V črni vrečki. Plastični. Zadušljivi.

Ljudje so hodili v kopalkah, se nastavljali soncu, rože so cvetele in sonce je sijalo. Bilo je vroče in vračala sem se iz potovanja. Najlepši dan v letu, pozitivnih vibracij, razigranih otrok in podivjanih hormonov. Dan o katerih Nina Pušlar prepeva v svojih pesmih. Ampak, kar se tiče mene, lahko bi bila tudi zima v Ojmjakonu (sorry, mati mi je profesorica geografije).

Nekaj dni prej mi je človek, ki sem ga imela res rada, raztrgal srce. Ma, zgodi se. Se. Se. Nekomu posodiš srce, da ga čuva, on ti obljubi, da ga bo super dobro čuval ... pa si premisli, vrže ga ob tla (ni Housa, da bi rešil situacijo) in ti vrne raztrganega. Poteptanega. Razcefranega. Shit happens. Takrat si žalosten. Ko si žalosten, nekaj časa ne vidiš jasno. Zunaj je lahko najlepše poletje, a ti v emocionalnem deficitu ne vidiš nič razen črnega dima. Črno vrečko imaš na glavi. Vse je črno in govoriš neumnosti - #ljubezenneobstaja, #zakajsemserodila, #zakajvseto, #bokdajsrečazame. Cviliš. Jokaš. Neprestano. Jokaš, ko pada dež. Jočeš, ko sije sonce. Jokaš, ko je oblačno. Jokaš, ko greš po robček, da obrišeš solze od prejšnjega joka. Jočeš, ker v roki držiš robček, ki je bil na skupnem potovanju. Jočeš. Na koncu že ne veš več zakaj, ampak jočeš. Sovražiš radio. Če je on oboževal Thompsona, VSAKO pesem na radiu poje on. Če je rad poslušal S.A.R.S, bo Lutka zaigrala vsakič, ko primeš volan avtomobila. Jokaš tudi na Britney Sperars, Celine Dion, vse Massimove in Dragojevičeve pesmi dobijo neverjeten in neponovljiv smisel. 

Nimaš apetita, ker je edini apetit v življenju, apetit po ljubezni. Neodločna si. Mogoče nisi. Ampak ni važno, ne obstajaš. Vsi so po-parčkani. Vsi imajo nekoga, s katerim bodo ob Ljubljanici šli na sladoled, samo ti ga nimaš. Sramota. Si samo pol osebe. Nepopolna. Izgubljena in neprilagojena okolici. Govoriš neumnosti: "Kaj bom jaz brez njega?!" in "Nikoli več se ne bom zaljubila!" Zbujaš se sredi noči, zasopla in s pospešenim ritmom bitja srca. Pa ti prijatelji govorijo, da bo bolje brez njega, da obstaja boljše življenje. Ampak ti trdiš svoje, da je bila ta ljubezen fantastična in posebna, kot pri Romeu in Juliji.

365+/- dni sem bila TA. Na glavi sem imela črno vrečko. Sonce ni sijalo. Moj emocionalni svet se je odvijal v Ojmjakonu. Sovražila sem rože, ptice v letu, vrvež, vse kar je nakazovalo na srečo. Nisem mogla mimo njegove ulice brez napada panike. Nisem mogla pogledat drugega, ker se nisem mogla sprijaznit, da mi na pot prihaja neki drugi človek, kot ta velika ljubezen. Nisem mogla slišat glas od Žarka Kovačevića iz S.A.R.S.-a, kaj šele poslušat Lutko. Nisem si predstavljala življenja drugače. Bilo je vroče poletje, jaz sem bila v sibirski zimi. Bila sem prepričana, da mi na Viber ne bo nihče več poslal stickerja. Najbolje, da se skrijem in zakrijem. Ravno sem se fino navadila na situacijo - ne obstajam -, se je na chat prijavil tisti, ki mi srce vrgel ob tla dve leti nazaj. Tudi on je imel najino najljubšo pesem, ki je nisem mogla poslušat ... dve leti kasneje, prijavil se je na chat in bilo mi je vseeno. Niti en metuljček se ni prebudil, brez čustev, samo popolnoma vseeno. Da bi mi to rekel nekdo dve leti nazaj, bi mu rekla, da je ponorel. Zdaj mi je vseeno tudi za tistega pred njih, pa tistega in onega, za vsakega sem mislila, da je en in edini, najboljši na svetu. 

NI. To je resnica o mojem razhodu. To je resnica o TVOJEM bilo-katerem razhodu. 

Hvala, ker si se logiral na chat in mi odprl pogled. Preteklih 365+/- dni se ne bi spomnila, če me ne bi spomnila Zuckenbergova ekipa. Ne vem ali mi je popolnoma vseeno, ampak vem, da sem včeraj tekla po ulici, in to ni bila "njegova" ulica, ampak samo ulica, ki me popelje v naslednjo. Lahko poslušam Lutko brez da pomislim na kaj drugega, kot na pesem samo. Vem, da se na Vibru nahaja nov stik, ki pa zbudi metuljček. Vem, da sem srečna, ker sem iz glave potegnila črno vrečko. Plastično.

Na tebi je, da se odločiš. Ali boš jokala in vlekla pregrinjalo čez glavo ali pa si zapoješ v pozdrav in stopiš sreči na pot. Življenje gre naprej, tudi letos sije sonce, rože so še posebej cvetoče.  

Dva-tri-pet-osem let kasneje, na današnji dan, sem se sprehodila čez ulico, kjer živi ... in spet nakazuje na srečo. V eni roki sem imela sladoled, v drugi roki pa knjigo, ki je izšla dva-tri-pet-osem dni po tem, ko sem bila prepričana, da je najbolje preostanek življenja preživeti v postelji. Vse je isto. Imam stickerje. Toplo dlan. Knjigo.

Vržeš črno vrečo v smeti, pa je. Nisi več histerična koza. Pojdi na Instagram in stisni follow tipu, ki mu je ime no_hard_feelings, če nisi prekinila ravno z njim. Bo. Bo. Bolje bo. 

Kaj pa, če je vse res?!

Ljubezen je kupna moč za srečo

Vroč julijski dan je napeljeval na čaroben pridih. Nevesta je izgledala fantastično. Nič ni zaostajal ženin. Svatje pa hvaležni, da smo lahko stali ob strani. Večkrat sem se ozrla na levo in desno ... in vsakič znova ugotovila, da smo ravno mi tista ekipa, ki sta si jo želela ob strani. Brez nas ne bi bilo enako. Povabljeni smo bili, da njihov dan naredimo neponovljiv in nepozaben. 

Foto Šimunka

In imeti bratranca, kot je on, je privilegij, ki ti ga življenje lahko ponudi. Pravzaprav je to edinstvena življenjska izkušnja. Med nama je 9 let razlike, ki so se tekom najinega odraščanja manjšala. Lahko bi rekla, da sem v njem vedno videla vzor kako se učiti, usklajevati obveznosti, biti odgovoren, pošten in predvsem kako biti človek … in, če se sedaj oglasi moj karakter … v mojih očeh si rasel, ko si mi zmešal prvo redbull vodko, me povabil v nočni klub, me prvič zapeljal z motorjem, pa takrat ko sva metala žogo na koš, prežurala festivale, ali pa ko sva z zračno puško streljala mačke … in danes končno priznam … največji car in idol si postal takrat, ko si v šolo prišel z napol pobrito glavo. Takrat sem bila še v vrtcu in sem sošolcem z največjim ponosom razlagala, da je to moj bratranec. Ne glede na to, da se družina ni strinjala s tvojim stilom, si bil v skupini Muck največji frajer. 

V obdobju, ko si odšel na študij v Portorož so se naše poti malo ločile. Ločile in pridobile. Pridobile. Zelo dobro se spomnim dne, ko si nam predstavil tvojo nevesto. Njo smo spoznali v neizmerno potrpežljivi luči. Verjamem, da je za tako velik življenjski korak, kot je selitev iz čudovitega Prekmurja v tujo Dolenjsko, potrebno veliko srce polno ljubezni. Tvoje življenje pod meni domačimi gozdovi sem na začetku videla kakor knjigo. Včasih so bile njene strani žalostne in sive, spet drugič mavrično igrive. Nikoli pa te niso zapustili pesem, radost in smeh. Smeh. 

Tako se je začel uvod v pripravljen govor, ki pa ga nisem uspela dokončati. Ustavilo se mi je pri rojstvu njune prvorojenke o kateri bi lahko govorila 16 ur, pa bi še vedno imela kaj za povedat! #sherocks. Je pa bil to poseben dan, o čemer govorijo spite količine vode, žuljeve noge, nešteto novih prijateljstev in Ljubezen.  

Vsepovsod ljubezen. Še čutim jo v prsih, še čutim jo v dlaneh, vse okrog ljubezen, njeni dotiki in smeh. Z mano hodi v vetru kamorkoli grem. Stari. Mladi. Poročeni. Samski. Otroci. Dojenčki. Dedki. Babice. Sestre. Bratje. Znanci. Prijatelji. Natakarji. Dolenjci. Prekmurci. Pivci. Bodoči pivci. Plesalci. Gledalci. Žurerji. Še večji žurerji. Ljubezen. Do vsakega. Roke prijateljstva. Objemi prihodnjih druženj. Spoznanje, da je to, kar smo, neskončno pomembnejše kot to, kar imamo. Bolj kot denar potrebujemo ljubezen. Resnično človeški lahko postanemo le v ljubezni. Ljubezen je kupna moč za srečo.

Pa ti, se boš kdaj zresnila?

Kul mi je. Ti, si kul? Veš, nikoli ne pišem direktno o tebi. Prejšnji teden sem dobila kar nekaj vprašanj, če sem "jaz" v besedilu. Po pravici, marsikatero ime je izmišljeno, niso pa izmišljeni dogodki. Natančno takšni so, kot jih vidim jaz.  Niso olepšani, ker jaz ne olepšujem stvari. Celo še bolj surovo jih prikažem, ker življenje pač takšno je. Opazujem, kot sova. Poslušam ... kot ris. V tem se zabavam, v tem rastem in uživam. In ne bom se prenehala igrati, ker sem vsako leto starejša. Stara bom takrat, ko sem bom nehala igrati.

Zresni se. Pa se boš ti kdaj zresnila? Da bi mi mama, oče, teta, stric, bratranec, fant, prijateljica ali kdorkoli, ki me je vprašal kdaj se bom zresnila za to vprašanje poklonil vsaj en evro v shiranega prašička, bi imela za pot okoli sveta. Daj, naredi vse izpite na faksu. Najdi si moža, Blaž Švab se bo zdaj zdaj poročil. Ne objavljaj ves čas slike na instagramu, to delajo srednješolci. Noga ti je nehala rast, skoncentriraj se in postani odrasla. Oseba. Odrasla oseba. 

Ljudi živciram(o), ker stvari ne jemljem tako resno, kot bi bilo po njihovem prav. Ljudje jemljejo stvari preresno. Pravzaprav, ne jemljejo stvari preresno, sebe jemljejo preresno. Življenje je kratko. Padeš izpit na faksu, pa kaj. Popraskaš avto, pa kaj. Zlomiš krtačo za lase, pa kaj. Fant na zabavo povabi drugo punco, pa kaj!  Pleši v dežju. Prihajajo nove priložnosti.

Ni moj življenjski cilj zajebancija, kot se morda na hitro razbere. Resnično pa občudujem tiste, ki mi na objavljeno sliko presne torte na Facebooku komentirajo: "Objavljaš slike hrane na Fejs, a otroci v Afriki so lačni." (kako pa to veš, si bila tam, videla na Fejsu?!) Mislim, da njihov namen ni mene ali tebe opozoriti na to, da v Afriki ni hrane, briga njih za Afriko. Njihov cilj je iz udobja lastnega doma poslati sporočilo:"Jaz spremljam novice, sem izobražen in imam višji potencial, kot objavljanje neke presne torte na Fejsu." C'mon, s takim odnosom ne pomagaš nikomur, samo želiš si pozornosti. (saj glavne vloge ne igra zares presna torta).

Ti isti  pametnjakoviči mi bodo rekli, da sem prestara za igranje igric. Oni mi bodo rekli, da se delam, da sem lepa, pametna, izobražena, full se mi dogaja v lifu, nikoli nisem sama, vedno je okoli družba, ne znam se umirit. Možno. Čist možno. Pametni bodo tudi zakaj je potreben postanek na ležalniku po vzponu na Šmarko, če pa je doma gora perila, ki bi ga morala zlikat že pred, pred, predvčerajšnjim. Povedali bodo tudi, da med petkom in ponedeljkom ne potrebujemo vikenda, ker delo osvobaja. Ne nosi čučke, poravnaj si lase. Ni mi pa jasno zakaj oni hočejo, da se sekiramo za njih, oz. kako izgledamo v njihovih očeh. Obstajajo takšni, ki so nekoliko nerodno razumeli poanto odraščanja in želijo ubiti otroka v vsakem, ki ni postal resen, odgovoren in mrk. "Ne igraj igric - najdi si boljšo zaposlitev. Pilates, ah to je brez-veze. Pojdi na aerobiko. Uči se rusko. Pojdi na online tečaj vazektomije za slepe." Odrasle osebe morajo početi odrasle stvari. Pojdi in glej poročila. Ne moreš brati revije čez dan, to ni zrelo. Moraš se zresnit. 

Prav imajo. Morajo imeti prav. Moram se zresnit. Svet je resno mesto. Ne morem ležati pod borovci, gledati nebo in iskati oblak, ki bi bil podoben Miki miški. Ne morem trošit lastnega prostega časa za prebiranje revij, to ni zrelo. Ne morem sedet na postelji in jest napolitanke, poleg tega pa izgubljat čas na računalniku, ko pa je toliko bolj pomembnih stvari za delat. Uf, mogoče se pa res vpišem na aerobiko, zato, da delam nekaj odraslega, v odraslem svetu. Da spoznam nabitega inštruktorja za katerim norijo vse ženske v mestu (#yolo)!: Bom že morala razumeti, da moram početi stvari, ki mi niso po godu. Svet je resno mesto. Svet postaja tako čudno mesto, da se bomo začeli čuditi starčku, ki z veseljem zapoje vižo domačih, otroku, ki se joka, stisku roke, nasmehu kar tako. Naj priznam, da se velikokrat nasmehnem neznancem. Kar tako, ker sem se to naučila pri Azijcih. Saj nasmeh ne boli. Kaj, nasmeh te boli? Ne. Ne. Poizkusi in spremljaj odzive. Spontano. Sprehajaš se po ulici, se nasmehneš ... in potem odvisno od nasprotnika, ki prihaja čekiraš odzive. Starejši gospod si to interpretira, kot: "Prijazna gospodična. Upam, da je še gospodična." Starejša gospa: "Hvala bogu, še obstaja vzgojena mladina." Gospod srednjih let: "A sem ji atraktiven?! Shit, stara je toliko, kot moja hči." Gospe srednjih let je vseeno, ona skrbi za to kje so njeni otroci in ali je kosilo skuhano. Vrstnik tvojih let ... njemu se dogajajo flashi: "Je to tista ... všeč sem ji. Zakaj se mi smeje? Meni se smeje! Kava. Moram jo povabit na kavo." Oni se tudi še niso čisto zresnili. To sem recimo videla na dveh koncertih zadnji vikend. Nisem pa prepričana, če se niso zresnili ali so v takšnem flowu, ki ga februarja ne moreš doživet. Mojih let. Ne oporekam jim. 

Vsi imamo točno 24 ur na dan, da počnemo točno kar si želimo. Velikokrat pozabimo, da lahko ravno teh 24 ur izkoristimo točno tako, kot si želimo. Vedno imaš izbor - lahko si "odrasla" oseba, ki bo po ulici hodila mrkega pogleda in otožnega obraza. Lahko pa si oseba, ki se nasmehne za dober dan. Lahko poješ presno torto ali pa jo kritiziraš. Vse je stvar lastne presoje in odločitve.

Vedno bom nekaterim čudna, ampak to ni važno. Pomembno je, da ko se zvečer uležem v posteljo, nisem čudna sama sebi. Meni je čudno, da bi šla na uro aerobike. In ne bom šla, ker si ne želim. Vzela bom napolitanke, prelite s čokolado. Poleg si bom iztisnila rastlinsko smetano, tisto najbolj umetno. In počasi pojedla celo škatlo (#sorrybutnosorry).

Samo zato, ker mi je nehala rast noga, ne morem ubiti otroka v sebi. Zjutraj grem v službo, popoldne pač jem napolitanke in gledam nanizanke. In od zdaj naprej bom prepevala na poti do službe. Vse je stvar odločite. V življenju si lahko stara ženička pri desetih, ali pa mladenka pri 90. Jaz izbiram mladost, ker vem, da je odraslost ... Odraslost. Jaz nisem odrasla oseba. Jaz sem otrok v 170 cm visokem telesu. To ne pomeni, da se moram prenehati igrati, to pomeni zgolj, da lahko pojem še več politank s smetano.  Ubistvu sem  do konca zapisa pojedla celo vrečko Raffaella, ki mi je ostal še od rojstnega dne. O-ou. 

Ne ... Urša, ti tega ne (z)moreš!

Ne, ne tega ti ne zmoreš, Urša. To so čudovite sanje, Urša. Ne moreš delat ravno to kar ti paše, Urša. Življenje ni ringelšpil, ni to Amerika. Ne moreš skočit s padalom, ne moreš preteči maratona, ne moreš skuhat perfektnega kosila, ne moreš paziti otroka, ne, ne moreš. Vrni se v kapsulo!

Ja, ne moreš, no!Celo življenje ista zgodba. Celo zdajle, ko sedim pod borovcem in mi pogled uhaja na Brione, se je wi fi odločil, da ne morem poslat dva pomembna maila, pa zlowdat slike iz Kamenjaka. Ne morem, ker je le črtica na wi-fiju, ki ga legalno kradem. Puntizelawifi se je odločila bojkotirat. OK, ne morem! (#japalahko!)Vmes prebrskam možne povezave na katere bi se lahko povezala, pa mi vse od Hawaii Bali Lobby, Hot spot Njivice, Hot spot Cerkno, gospodicna, Airportpublic do Don_BobiWiFi ne dovolijo dostopa do interneta. OK, ne morem. Grem vmes še enkrat do prijaznega (prijetno zagorelega!) Hrvata, da preverim username in geslo. Brioni in Pula. Štima. Ampak poveže pa še kar ne. OK, ne morem! Sprijazni se, Urša. Boš pač poslušala čričke in zvok morja. 

Velikokrat sem v življenju srečala ljudi, ki so mi z najlepšim nasmeškom na obrazu govorili: "Ne moreš!" To so rekli tudi moji mami pred 28 leti v porodnišnici, da mogoče še ni pravi čas, da rodi, ker so doktorji odšli na kosilo, pa bi se stvar nekoliko zakomplicirala, saj ni nikogar v porodni. Marija, ne moreš rodit, če pa doktor uživa v svojem rizi-biziju. Ne moreš zdaj, lahko pa malo kasneje. Ko bo kupček podrt. Pa sem se vseeno rodila 14 dni prezgodaj, brez posledic. Ne moreš.

Ne smeš in ne moreš pobarvat kroga čez črto. Učiteljice v prvem razredu vedno govorijo, da moraš barvati v krogu, z rdečo in rumeno. Jaz nisem. Pa sem dobila podpis v beležko. Sem pa srečala učiteljico zadnjič v parku in mi je v največjem zanosu pripovedovala, da je od nekdaj vedela, da iz mene nekaj bo. Da sem imela retoričen potencial ... bla, bla ... Nikar takšen ponos učiteljica, ti si mi rekla, da ne smem barvati preko črte. Ne moreš igrat flavte, ker nimaš posluha, ne moreš igrat v dramskem krožku, ker nimaš igralskih sposobnosti, ne moreš voditi prireditev, ker tvoj glas ni slišen. Ne moreš peti v pevskem zboru, ker ne zveniš dobro. Odpiraj usta in se delaj, da poješ. Ne, raje utihni. To je bolje! Ne moreš! Ne moreš imeti ravno ti najlepšega fanta. Ne moreš igrati rokometa, ker si točno 3 cm premajhna. Ne moreš, no! Več sreče prihodnjič. OK, ne morem! 

Mislim, ne moreš se prijaviti na izbor za Miss v četrtem razredu osnovne šole. Ti, iz majhne vasice. Počakaj še kakšen izbor. Mogoče za Miss češenj, Miss Gabrja ali Miss Patriota (#c'mon) Ne moreš. Počakaj še malo. Ma ne moreš biti ravno ti tista odličnjakinja, ki pobere vsa priznanja. Ne moreš, preveč barvaš mimo črte, čez njo. Ne moreš zbirati zlatih priznanj, nisi ti material za to. Ne, ne. Pusti mesto nekomu drugemu. Ne morem, lahko sem pa najboljša učenka generacije, z zlatimi priznanji in odlikovanji. Aja, to pa lahko ja, tvoja mami, ki ji pred 28. leti niso dovolili roditi, je učiteljica. OK, naj ti bo! 

Ne moreš delat, to kar si želiš, Urša. To so lepe sanje, ampak življenje ni sladkorna pena. Bodi ponižna. Ne živiš v Ameriki. Ne moreš učiti za denar, ne moreš si postavljati cene za svoje znanje. Ti si doma pod roškimi gozdovi. Ne moreš. Vrni se v kapsulo. Ne moreš predavati na faksu. Ti? Zakaj ravno ti? Kje so tebe našli? Saj znaš komaj govorit. Ah, ne moreš no! Barvaj znotraj kroga. Končaj faks in se usedi v zaprto pisarno, seštevaj številke. Aja, tega ne moreš, pri matematiki nisi nikoli briljirala. Ampak poskusi, to delajo vsi! Ne moreš potovati zato, ker si želiš. Ob 7. zjutraj moraš biti na delovnem mestu, delaj, sanjaj o lepših mestih, veseli se malih stvari. To lahko. Ostalega ne moreš. 

Čakaj. Trpi. Postavi se v vrsto. Ni težav. Bodi tiho. Ne ugovarjaj. Barvaj znotraj črte. Ne moreš drugače.

Obstaja milijarda ljudi, ki ti govorijo, da ne moreš. In verjameš jim, ker sam enostavno misliš, da enostavno ne moreš. Tudi sama sem verjela isto. Do 2011. Začela sem verjeti sama vase. Po nekem čudnem toku sem bila za dogodke in ljudi okoli sebe tako nezainteresirana, da mi bi lahko dali nadimek "Nula". Cele dni sem gledala serije, se prelagala iz enega kavča na drugega, delala sem se, da se učim, a sem čas izgubljala z igranjem Angry brdsov. Pa so mi govorili: "S tabo ne bo nič. Ampak čisto nič." Ne vem ali obstaja minus nič, ampak ta ČISTO nič se mi je zdel še nekoliko bolj globok, kot samo nič. Nič iz mene.

Ti mogoče ne moreš in misliš, da jaz ne morem ... ampak jaz sem ves čas vedela, da lahko. Hej, LAHKO! Končala sem faks, za vsak slučaj, če bi si slučajno želela kariero v tujini (#sarcasm) in sanjarila. Tako močno, da sem dobila hudo dober honorar (#kjesotističasi) pri veliki slovenski reviji, kjer sem pisala članke. Z diplomo v žepu in velikimi očmi ter nabrušenimi ušesi sem ves čas vedela, da lahko! Mislim, jaz lahko vodim velike skupine ljudi, ki mi verjamejo. Lahko predavam. Lahko, ker vem kaj govorim. Lahko vam pazim otroke. Lahko ti skuham kosilo (#lahko!). Lahko skačem iz Kamenjaka. Lahko tečem. Lahko pojem. Lahko plešem. Lahko imam najlepšega fanta. Čist lahko! 

Ko si enkrat rečeš: "Jaz lahko!", enostavno začneš verjeti v to, da lahko - in kar je najbolj pomembno, verjeti začneš vase. In tistih, ki ti govorijo, da ne moreš, je vse manj. Mogoče jih je celo enako število, a ti verjameš sebi. Ne slišiš jih več, njihov "ne moreš" ne more biti močnejši od tvojega "zmorem". In tako začneš delati točno tisto, kar te veseli. Morda na začetku brezplačno, ampak to obdobje mine hitro, ko pokažeš, da delaš res dobro. Barvaš preko črte. Poješ naglas. Ljubiš ponedeljke. Tudi na SUP-u lahko naredim lastovko. Lahko.

Morda te celo pokličejo vsi tisti, ki so ti govorili, da ne moreš, ker življenje ni Disneyland : "Heeej, Urša, bi bila tudi ti del tega showa?"

Lahko. Ni panike, ljubčki. Lahko. Pod težo lahko-ja je še Puntizelawifi popustila! ;)

Kdor čaka, dočaka!

Da bi dobila euro za vsak lajk, ki sem ga podelila za slike vseh evropskih velemest, eksotičnih živali, čez oceanskih letov, bi zaslužila za pot okoli sveta ... in ne bi mi bilo treba zadeti na jackpotu, ki ga seveda igram. Imela bi za pot v dvoje, seveda ob izpolnjeni predpostavki, da najdem kompanijona za na pot. Jasno, v dvoje je vse lepše! Drži, strinjam se. Ampak, a se ti zdi čudno, če si v Tozdu sama naročim Aperol in ga srkam z nasmehom na obrazu?   

K pisanju te objave me je spodbudila neka hrvaška kolumna, ki sem jo pogoltnila. Ne samo jaz, tudi moje prijateljice. Pa tudi dejstvo, da je za pripravo njokov v smetanovi omaki nekoliko prezgodaj, ... in tudi to, da imam počitnice, ki se končajo konec avgusta. Juhu! 

"Kdor čaka, dočaka", je znan rek, ki nam ga vcepljajo od vrtca naprej. Vedno ti strpno govorijo: "Počakaj še malo. Ne hiti. Časa je dovolj. Ne živciraj se."

Jaz isto čakam. Čakam, da 90210 pride na partis, čeprav je baje konec sezone. Čakam, da je konec vikenda, da je ponedeljek, pa hitro sreda, slavim petek in čakam vikend. Vedno se nekaj čaka. 25 let čakam princa na belem konju, boljši avto, službo za nedoločen čas, pol leta dopusta, poroko, potovanje, čas za šport in ležerne sprehode, vzpon na Triglav ter najnovejšo torbico Michaela Korsa. 

Sedela sem na postelji in zastrla pogled v Šmarno Goro. Ta pogled je dejansko tisti, ki me v Ljubljani umirja že 6 leto. Videlo se je, da bo krasen dan. Otroci v sosednjem vrtcu so žvrgoleli, babice so sedele na klopicah, končno sem dočakala pomlad. Moj najljubši mesec. Čakala sem ga celo zimo, ko sem nenormalno veliko denarja investirala v zdravila za boljše počutje. Sem pa to isto zimo čakala jeseni lansko leto. Čakala. Čakala sem 1. april, da opravim strokovni izpit, 11.05, da se dobiva na kavi, 13.5., da se sprehodim čez Prešernov trg. 

Imam zelo dobro prijateljico. Ona je vedno nekje. Surfa. Dela. Študira. Hodi v planine. Potuje. Vedno, ko pogledam tiste slike, si želim, da bi bila poleg. Vedno ima 80+ lajkov in na vseh slikah zgleda strašno kul. Imate tudi vi na Facebooku vsaj eno takšno prijateljico ali prijatelja? Se ti poraja vprašanje: "Zakaj jaz ne delam, to kar dela ona/on?"

Nek prijatelj objavi slike iz fitnesa, pred 8. uro zjutraj. Ja, vem, tudi ti bi, ampak vsako jutri prestaviš dremež za 10 min in čakaš ta trenutek.  Do takrat pa lahko samo lajkaš. Prijateljica se je vpisala na tečaj tujega jezika, tudi ti si se želela, ampak se spet nisi. "Lajkala bom, naslednje leto se vpišem tudi jaz." Na Fejsu vidiš skupino prijatelje, ki se vsako nedeljo odpravijo na Gospodično - živiš 10 min od vzpona, ampak se tega enostavno ne spomniš. Nimaš časa, ni pravi trenutek, enostavno se ne spomniš, oz. spomniš se, ampak si vedno rečeš "Nisem z nikomer dogovorjena. Prepozno sem se spomnila. Bo še prilik." Do takrat pa lajkaj. Pa bo spet okoli leto, ti pa še vedno ne boš pila tiste vode, ki ti pomladi -5 let in imela najlepše fotke iz vzpona, ne boš vpisana na tečaj tujega jezika, ne boš videla laboda ... 

Vsak nedeljo lajkaš objave prijateljev, ki se potepajo po tujih državah, hodijo na Gorjance, Šmarno Goro, Triglav, se borijo na Oviratlonu, tečejo na Nočni 10ki, skačejo iz Kamenjaka ali obračajo čevapčiče v Mrzlavki. Vikend za vikendom, teden za tednom, lajkala si slike iz Gospodične že vsaj 10x, a niti enkrat nisi bila tam. Shit, ne more se vsak uskladiti s prijatelji, pa je bolje, da sploh ne greš. Mogoče naslednji vikend, ali sledeči - za tem. Aja ne, takrat je prvi maj, pa moraš na družinsko kosilo. Mogoče enkrat drugič. Do takrat pa boš lajkala. In čakala. In razmišljala, da bi bilo lepo, ko bi enkrat ...

7 let nazaj se ugotovila, da vedno čakam. Čakam, da se pojavi priložnost. Nisem šla na vikend izlete, ker sem se učila za izpite, vedno sem hranila proste dni za neko večjo priložnost "Bali, Kanarci, Ljubljana, Maribor, New York, Rio..." Skrbno hranim in planiram, sanjarim ... in nikoli ne odidem. Saj bom, samo da najdem nekoga s katerim bom vse to počela. 

"S kom naj počnem vse to?!"

New York, Pariz, Sljeme, Barščaršija. Nikjer nisem bila, vse sem lajkala. Lajkala sem slike iz Kanarcev. "In jaz bom nekoč tam." Že pet let stiskam lajk na tiste slike iz Kanarcev. Lajkam in čakam. Čakam in lajkam. Da bi bi Zuckenberg podelil euro za vsak lajk, ki sem ga na slike potovanj podelila, zaslužila bi za karto okoli sveta. V dvoje. Pod pogoje, da najdem drugo osebo.

"S kom naj počnem vse to? S kom naj grem v Budimpšeto, s kom v Jakarto, s kom na vanilijev shake? Ne vem. Do takrat pa lajkam in sanjam, da bom vse to nekoč naredila."

... in zakaj ne greš sama? Ni to nekakšna revolucija v ideji, ampak si pozabila, da je tudi to opcija. Namesto, da bi si privoščila vanilijev shake pri postavnem natakarju, sem raje čakala, da se mi nekdo pridruži. Ne rabiš čakati. Ne rabiš čakati na nekoga, da zakapira tvoje želje, ki si jih tako zelo želiš. Mislim, lahko čakaš, ampak je to izguba časa. Če si želiš shake, pojdi ponj. Če želiš na izlet na Plitvička jezera, pojdi. Pojdi, ne čakaj mnogotere družbe. Če želiš na avdicijo za radijsko napovedovalko pri Aktualu, pojdi. Če želiš preteči maraton, ga preteči (no, prej malo treniraj :)) Če želiš na veselico, pojdi in pleši. Če želiš potovati, potuj. Ne čakaj vseh prijateljic, ki bi, ne čakaj na fanta, ki ga boš na avionu na poti do destinacije poslinila, ne čakaj, da pade mrak. Ne rabiš ves čas nekaj čakat. 

Želim na mivko, na vroče sonce, letet čez ocene, se zaposlit, vpisat doktorat. Zdaj je pravi trenutek. Če si nekaj želim, to storim. Ne da se mi več sedet doma in razmišljat kako super bi bilo, če bi šla na potovanje, ampak se je z nekom treba dogovorit. Dogovorila sem se sama s seboj. Za začetek dovolj. Za potovanje ni nujno potreben še nekdo, dovolj je samo vozovnica. 

Ni res, da se to nanaša samo na potovanja. Pravzaprav na vse kar si želiš. Ampak, vedno nekako najdeš izgovor, da to ne narediš. Telovadnica. Vanilijev shake. Domači burek. Tuji jezik. Ne čakaj več. Ne sanjari preveč. Naredi nekaj. 

Prenehala sem čakat ljudi, da se organizirajo. Ne bodo se. Je pa res, da mi je OK, da se ubadam s strokovnimi članki, čekiram prevoze iz letališča v center Budimpešte, da sem enkrat na teden na hribu, jem domače hamburgerje in izbiram poročno obleko, ki jo bom kot priča nosila. Ne čakam. Že dolgo ne. Tudi princ na belem konju že nekje galopira. Za potovanje. V dvoje!  Bom pa to poletje z veseljem stisnila lajk prijateljici, ki je v Miamiju, mogoče že v Riu ... 

Gipsy soul in best woman time

Na pot v daljno Azijo rada zanese želja, ki v tebi tli leta. Tako mogočna in goreča, da se sploh ne oziraš na mnjenja, pripovedi, prepreke, čustvene vrzeli. Greš. Ker moraš. Ker čutiš, da je le to prav. 

Včasih ... pa nam odhod tja daleč na vzhod preprečijo povsem vsakdanje okoliščine. Naj bodo to študijske ali službene obveznosti, včasih osebna ali finančna stiska. Vendar pa je želja po potovanju, spoznavanju novih in drugačnih ljudi, uživanje v drugih kulturah, barvah in vonjih, življenjskem slogu in pogledih na svet po navadi dovolj močna, da se slej ko prej odločiš in odrineš na pot. Sama se v Azijo zaljubljena. Blazno mi je simpatična in dinamična, hmm, tako nekako kot visok črnolasec. ;)

Odrineš na Pot, ki se ji reče potovanje tja daleč, v tebi znano-neznani svet. To je vedno tudi pot, ki neizogibno spremlja potovanje vase. Tega se iskreno zelo slabo zavedamo, na pot praviloma jemljemo visoko zmogljive fotoaparate in okretne kamere ... in potem se po vrnitvi domov zavemo, da se tistega, kar je pri takšnih potovanjih najbolj vredno spomina, ne da ujeti na nobeno fotografijo in noben filmski trak. 

Občutki, spoznanja in nenadni uvidi, ki smo ji tako milostno hvaležni na takšnih potovanjih, ostanejo na veke zapisani v gubah naših starih in vse bolj modrih duš. Ko je klic duše dovolj močan, odpadejo vsi izgovori, da za tako dolgo pot morda še ni pravi čas ali ni dovolj denarja. 

Letos moja duša  kriči že od februarja. Zdi se mi, kot da hlastam po nasičenem zraku, potnem telesu, umazanih nogah, napol pokvarjenem skuterju, barantanju, nenavadnih odzivih, žgočem soncu, spanju v kolibi, palačinkah za zajtrk, svobodi ... Alternative Aziji skoraj ni. Skoraj. Skoraj pa zato, ker obstaja še en poseben koridor na planetu, kjer se počutim tako domače, kot v Deželah smehljaja. Osrčje Balkana. Naj mi pade luster na glavo, če svoje gipsy soul nisem v prešnjem življenju izolikovala ravno "tam dol". Ne vem ali je kriv flow, ki ga tam doživim, ali prelepi spomini na že prepotovan Balkan, ali pa zgolj lastno prepričanje. Morda obstaja zgodovinska prepletenost o kateri nimam pojma.

Torej, ja, nič od Azije letos. Veliko Balkana in best woman time mojemu predragemu nostalgiku! Z veseljem in ponosom. Do prihodnje Azije pa me držijo pokonci končne strnjene misli.

Ljudje, ki imaš na poti priložnost spoznati, dajejo različna mnenja o tem, kakšne so mogočne poti do sreče. Nekateri od njih so izrazito duhovoni, nekatere materialne narave. In čeprav na vseh potovanjih izkusim morje srečnih trenutkov, na koncu vedno spoznam, da je sreča tisto, kar je v nas samih in da zanjo ni potrebno narediti nič posebnega, še potovati ne. Vse kar moramo storiti je, da jo najdemo v lastnem srcu in da sprejmemo, da nam je dana kot naše pravo, naravno stanje.

Povabilo na kavo. Hvala.

Moški in ženske smo si različni. Zelo različni. Mars. Venera. Tako različni, da se večino časa niti ne razumemo prav dobro, vsaj ko gre za začetno fazo spoznavanja dveh osebkov nasprotnega spola. Ženske še posebej rade rečemo nekaj, mislimo pa nekaj čisto drugega. Osebno mi je neizmerno zanimiv fenomen vabljenja na kavo. Seveda, vse skupaj se kakšen teden prej začne na Facebooku, ker je to zdaj moderno. Prečesan profil, pridobljen prvi vtis in ustvarjeno mnenje. Marsikaj sem že doživela, pri sicer rosnih 27, nisem ravno od včeraj. Vedno dam priložnost vsakemu, ki klikne na chat ikono, saj sem mnenja, da morda je nekdo kliknil po naključju na moj profil, prav nihče pa za chat. Če imam čas odgovorim takoj, če ga nimam pustim pogovor neprebran, saj se mi ikona "seen" brez odgovora zdi ignorantska. 

OK, povabilo na kavo. Prečesan FB profil. Vpogled vanj imam omejen. Nimam javnih objav, ker vsi zapisi pač niso za vse ljudi. Morda bi komu zaradi tega povečala pritisk, spet drugi zaradi takšne ali drugačne slike ne bi dobro spal, tretjim bi se zdela zafnana, četrtim odgovarjam, petim se zdi, da letim. Vsak po svoje in prav je tako. Tisto kar obiskovalci vidijo, jim ustreza. Zgleda. Dogaja se mi, da takoj po treh ali štirih besedah dobim povabilo na kavo, tako ali drugačno. Saj razumem, da se nekaterim mudi in da bi radi čimprej spili tist kofe, ker vam pritisk pada. Vendar meni pritisk naraste ... Kar hitro po prvih izmenjanih besedah. Nekateri si predstavljajo spoznavanje prek spleta na svoj način. Recimo takole: dej mejl, pošlji sliko (je ne vidiš na profilki?!), greva na kofe, ... 

Počakajte! Dajmo se ustavit! Preden dam svoj mail, bi rada vedela komu ga dam. Treba se je predstavit, povedat nekaj o sebi. Se strinjamo? Se. Še zdaleč ni samo kliknit ikonico: #RADBITESPOZNALVŽIVO ali karkoli je že to. Slike meni že dolgo niso pomembne, pomembno je kako steče pogovor. Le zakaj bi šla z nekom na pogovor, če imam občutek, da se bom tam počutila kot na zaslišanju. To se mi ni zgodilo enkrat, ampak n-krat. In ker sem tip človeka, ki ne razlaga rad o sebi, sploh pa ne o svojih občutkih in planih, je to povabilo zame metek v glavo. (ups)

Zgodilo se mi je enkrat, leto nazaj, da sem prijetnega fanta sama povabila na kavo. Češ, pogovarjajva se, povej mi kaj o sebi. Prav hitro me je ustavil in dodal: "Dobro me poslušaj, ti in jaz nikoli ne bova hodila na kavo." Takrat sem si mislila, pfff, kakšen narcis. Ampak je imel še kako prav. Danes imam z njim najlepši možen odnos, brez sprenevedanja, pustih in praznih besed. Vsakič, ko se vidiva, se oči zaiskrijo. In ta odnos sva gradila in ga gradiva v telovadnici, na tekaških poteh, ... 

Veliko raje, kot vabilu na kavo, se odzovem povabilu v hrib. Po pravici povedano, posedanja v kafičih ne maram in se ga na veliko izogibam. To se mi zdi totalna izguba časa. Produktivnih stvari nikoli nisem naredila ob skodelici nebeško dobre kave, ampak v tišini, z zbranimi mislimi. Priznam, da neštetim povabilom na kavo rečem "ne", ker me ne prepričajo. Skoraj vsakemu povabilu v hrib rečem "ja". Ko hodim in opazujem okolico se počutim živa, refreshirana. Osebno se mi zdi bolj pristno stkan osebni odnos takrat, ko zaradi narave gibanja srce bije hitreje, zaradi zadihanosti pa moraš precizno izbrati besede, ki jih izrečeš. Neumnih besed in stavkov ni. Vse je stvar interpretacije. Pa kaj je lepšega ... kot vzpon po neuhojenih poteh, pa snežni preprogi, ... Se ti zdi čudno? Morda. :)

Kakorkoli, kava gor, kava dol, posvetilo se mi je, da sem bila večkrat povabljena na kavo od fantov, ki so mi bili všeč, a se nisem vsakič odzvala. Večkrat se mi je zazdelo, da je bilo vabilo izrečeno bolj iz vljudnosti, ampak, oh, kako sem se motila. Koliko zamujenih priložnost! :) Še vedno so tukaj vzponi in še vedno so in bodo priložnosti. 

#2015

Blog napišem tu in tam. Predvsem takrat, ko moje misli postanejo dovolj glasne, prodorne in na trenutke nekoliko nadležne. 2014 se je končalo v stilu. Predvidevala sem, da bo tako. Decembra ponavadi zamenjam dan za noč. Naredim kar nekaj nepremišljenih potez, moje srce se odpre in roke postanejo neverjetno dolge. Objela bi lahko svet. Takrat nimam časa za analiziranje. Namensko si nadenem še večji nasmeh na obraz in uživam trenutek, praznični čas. Priznam, da sem proti zaključku leta naredila veliko napako, ki se je ne bom nikoli s ponosom spominjala. Ampak, na napakah se učimo, al kako že pravjo. :)

Tudi zaradi te napakice, napake, NAPAKE, je januar dobil svoj ritem. Veliko premišljujem. O sebi, o tebi, o prijateljih, o "prijateljih", o ljudeh, ki so okoli mene. Prav vse, od prvega do zadnjega spoštujem. Želim jim dobro. Ampak vem, da nekateri pač niso "zame". Niso tisti, ki bi jim zaupala, predala moje misli, povedala kaj se mi je lepega zgodilo, kam nameravam odpotovati, storiti, narediti. Nekateri so bežni znanci in to bodo ostali. To je ena od novoletnih zaobljub, ki sem jih začela pisati že oktobra. Premišljeno, z veliko samo-provokacije. Okoli sebe želim ljudi, ki mislijo podobno, so v odnosih pristni ... O teh odnosih bi lahko pisala do jutri ... Tako kompleksno smo sestavljeni ... in to navdušuje. 

Druga samo-provokacija pa je bila, da bo leto 2015 minilo v tekaškem ritmu. Mislim, da sem nekje že pisala, da se mi je po 13 letih rokometa šport uprl. Meni, profesorici športne vzgoje. Enostavno sem za leto ali dve imela dovolj aktivnosti, ki me je izčrpavala, spravljala v skrajne meje in škodila mojemu telesu. Prišla sem celo do točke, ko mi je enostaven sprehod predstavljal breme. Pa se nisem silila. Telo, predvsem pa glava, sta to potrebovala. Počitek. Izredno domač mi je občutek užitka, ki ga po prijetni telesni aktivnosti pridobiš. Pogrešala sem ta občutek. Pogrešala sem vznemirjenje, ki ga prihajajoči trening prinese. Poznam se do obisti. Vem, da tisto kar je dobro za druge, lahko meni škoduje. Sem pilates freak. Posturo svojega telesa obvladam, Vem, da moja hrbtenica nima idealne S linije, da malo "visim", da med mišična koordinacija nekje šepa. S tem sem se sprijaznila (težko). :) Nikoli si ne bom privoščila boot campa ali cross fita. Tam nisem doma, oz. tam ni doma moje telo. Veliko raje se priklopim na reformer, pilates stol, ali samo uležem na blazino in pilatesiram. Obožujem inteligenco giba, ki ga lahko s močno koncentracijo in samozavedanjem telesa naredimo. Operirano koleno in rama mi govorita v prid. :) A ponavadi ta vadba ni povsem sproščena. Predvsem zaradi tega, ker kot inštruktor ves čas razmišljam kaj se sedaj z mojim telesom dogaja. Kakšno poravnavo držim, katere mišice so se aktivirale. Blazno naporno. :) Rešitev sem našla v tem, da se obujem, oblečem, nataknem slušalke in grem. Tečem. Diham. Prevetrim misli. Opazujem okolico. Želim občutek lahkotnega koraka, ki sem ga pred nekaj leti (leti!) že imela. Treniram, da lahko kasneje tekmujem. Občutki zadovoljstva pred, med in po vadbi se vračajo. Počasi, a zagotovo. In danes vem, da ne treniram zato, da bom boljša, kot nasprotnica. Vem, da treniram, da premikam svoje meje. Predvsem meje, ki si jih postavim v glavi, v mislih. Telesno vem, kje sem.

Vem, da bo 2015 čudovito!