KLUB KRASNIH, A SAMSKIH

Jutro je za plesat, a jaz še kar ležim. Nikogar ne morem stresat, zato še malo spim. Odprem si steklenico. Vino me poživi. Imam vso pravico, da nazdravim malo si. Pozabil si copate in jaz se jim smejim. Le majhna misel nate in že naprej hitim. Na vratih se ustavim, za trenutek, le za hip. Saj je enostavno, saj je res zabavno … Tako naenkrat bit' sam. Jokala bom jutri, saj imam cel dan. Zapisano je bilo v kartah, zapisano je bilo vse povprek. Bralo se je v zocu, bralo se je v dlaneh. Kričali so vsi: »Čuj ti deklina, ta pobec vreden te ni.« 

Krasna. Občasno samska, nikoli sama. Pred dolgimi časi pridružena v najbolj fleten FB klub. Klub krasnih, a samskih. Klub je odprt za krasne in samske, kot tudi za manj krasne in manj samske, brez ozira na spol, raso, etično in politično pripadnost ter druge potencialno diskriminatorne okoliščine. Se pravi, da vsi v vseh življenjskih obdobjih izpolnjujemo pogoje, da smo člani tega kluba. Zakaj spremljam ta klub? Ni važno kakšen je dan, kakšne volje sem, kdo je okoli mene, vedno me nasmejijo. Najbolj originalne izjave in slike ti enostavno pokukajo v brk rekoč:« Ha, nasmej se! Danes je lep dan.« Občasno ironične, drugič sarkastične, tretjič tako smešne, a vedno originalne izjave so tiste, ki me pripeljejo do vsaj enega klika na dan. Sigurno nisem edina. V prid temu govori 4.500 lajkov, ali vščekov, kot vam je ljubše. Ne verjamete? Kliknite tukaj. Sigurno vas bo navdihnila vsaj ena izmed 1000 fotografij. Ja, ja – zadeli so v terno, ko so skupini nadeli ime. Kdo od nas pa ni krasen, vsaj malo samski, vsaj malo vezan, … ;)

Vidiš solzice ji v očeh. Vidiš, da je žalosten nasmeh … in ko vprašaš jo, kje boli, reče: NIČ MI NI.  Vidiš, da nekje odhaja dan. Vidiš, da je čisto vedno sam … in ko vprašaš ga, zakaj stoji, reče: NIČ MI NI.

Sem še jezna nanj? Saj je čisto vse pozabil in bi rad spet me povabil, če imam še kaj časa zanj. Zdaj, ko se bliža poletje, spomnim se na dolgo zimo ... Ljudje pa še kar govorijo, še kar pamet solijo. Vsi kričijo, da naj ne gledam nazaj, da tam je le prah. 

Svet je bil mlad in imel me je rad. Vrtiljak se je vrtel, on nama je pel. Davni spomini se vračajo tja, ko sva sedela na klopi oba. Zdaj plešem z njim in se zvezdam smejim. 

Včasih ... Včasih pa tja me zanese z neba. Sama sem z vetrom in on ve zakaj.

GOSTUJOČI PISCI: ŠPELA

It pains me to continue, but it hurts much worse to stop.

Predvčerajšnim sem vrgla svoje rokometne superge v koš. Za vedno. Forever. Razlogov je več, kot preveč. Dejstvo je, da ga ne želim več igrati. Enostavno. Kot majhna punčka, ko se odloči, da ji ena Winxica ni dovolj. Rokomet je moja prva in edina ljubezen, katera me je vedno spremljala povsod. V mračno-temačnih in sončnih dnevih. Ko so me vsi drugi zapustili, je bil rokomet še vedno ob meni. Iz mene je naredil boljšo, močnejšo osebo. Najlepša stvar vsega so vse tiste stkane, pristne vezi med nekom s katerim pretakaš pot za isti cilj, si deliš klopco v garderobi, jočeš od gromozanskega smeha. So stvari, katere ne morejo vedeti vsi, ne morejo vedeti ljudje, ki še nikoli niso bili v športu, bili del ekipe. To so tiste majcene, drobne stvari za katere vemo samo mi. Naše unikatne šale in nori pogovori, vse to skrito za štirimi stenami. Take stvari so nas naredile posebne in drugačne. In btw, kar je drugačno je privlačno! ;) potegnila sem črto, z največjim rdečim markerjem in vsemu naredila konec. The end. Likof. Ob koncu vsega skupaj čutim gromozansko olajšanje. Svobodo. Prav zares.

»In ... Murč, kaj boš zdej?« Čist simpl vprašanje. Imam tud simpl odgovor. Lahko vam ga zaupam samo tako, da vam opišem moj včerajšnji dan. Prebudila me ja budilka v obliki mačjega MJAVA, še preden sem se dobro zavedala sem že bila v Ljubljani. Moja Urši je dokončno dobila potrdilo, da je prfoksa. Res je faca. Na hitro staršem obljubim, da se tudi jaz v maksimalno petih letih slikam z gospodom z vsemi tistimi verižicami okoli vratu (beri: dekanom univerze). Že hitim na faks, kjer tri urice minejo hitro kot za šalo. »Živjo punci, kaj želita«, s svojo najjačo frendico sediva v centru Ljubljane, jeva XXL sadno kupo in skrito opazujeva mimoidoče, v ozadju nek gospod za nekaj cekinov poje pesem Fast car.

Ura teče in že Škisava (Škisova tržnica). Vidimo kup poznanih obrazov, lica so zapolnjena z nasmehom, v očeh iskrice. Lepo je. Andrej Šifrer nama zapoje še tisto za naju ... Saj poznate: moji Špeli iz planin, pod srcem pustil sem spomin.:) Zabavam se. Noč se počasi poslavlja, pozdravlja nas novo jutro. Izmenjava si pogled, brez besed. V varnem objemu postelje se zbudim okoli 9 ure. Novo jutro, nov dan. Novi izzivi. Nove prepreke. Vsemu bom kos. Smejem se na ves glas, srečna sem. SREČNA. Hej, in a ni to vse kar šteje? AKCIJA!

(Špela Murn)

Zdravi, mladi, srečni in diplomirani DIFOUCI

Živjo !

Hop, pa sem tudi danes oddela svoj krog hoste. Tam se počutim tako svobodno. Med preskakovanjem podrtih drevesnih debel sem razmišljala o čem bi pisala danes. O tem, da sem pol leta po diplomiranju imela podelitev diplome ... ali morda o modrem nebu in rumenem soncu.

Pol leta po kronanju v naziv "prfoksa" smo prave kronice dobili še s strani univerze. Tako nam nihče ne more očitati o ponarejenih spričeval, preskakovanju letnikov in neizdelanih izpitov(!). Ravno ta jara gospoda zdaj kroji naše zamegljene usode. No, never mind ... Gremo naprej. V neizmerno veselje mi je bilo srečati tiste najbolj pristne sošolce, s katerimi smo gulili tartan in krivili lestvine v gimnastični dvorani. Seveda smo bili prav šik oblečeni. Ampak saj veste kakšna je difouska duša. Pogovarjamo se na glas, mahamo z rokami in se trepljamo po ramenih. Kot nogometaši na igrišču, ali zvesti navijači. 

Dekleta smo bila oblečena v lepe oblekice z visokimi petami. Res je, vedno izkoristimo priložnost za skok iz trenirke. Naš outfit je težko zgrešiti. Najnovejša Adidas trenirka, res huda Polar ura in zadnji model priljubljenih športnih copat. Simpl k pasul. Pa vsi te opazujemo in eno tako - drugi drugače ogovarjajo. " Kaj, čez center si upa v trenirki?!" "Seljak!" No, tisti nam naklonjeni pa pravijo: "Modeli, njim dogaja." Smo, smo, vse to smo.  

A od danes naprej smo tudi zdravi, mladi, srečni in diplomirani Difouci.:)

VEČ O DIFOUCIH TUDI TUKAJ

Kaj pravite, smo lepi Seljaki ?! :)

Ko hodim po trgovinah in iščem čevlje z malo višjo peto (beri:ne adidaske) se včasih smeje zamislih. Come on, kje si bila teh 20 in nekaj let prej. ... Ampak, za vse pride čas. Tako, kot je po diplomi čas za nove izzive. Samo strah je treba zapreti v črno polivinil vrečko.

Večina od nas preprosto ne verjame v resnice. Naša lastna prepričanja pa že dolgo niso več kot misli, ki smo jih vedno znova ponavljali, dokler se niso spremenile v osebne resnice. Če misliš, da je nekaj mogoče ali nemogoče, imaš po vsej verjetnosti prav. Naše lastno prepričanje določa naše vedenje. Nekako je tista prava resnica, da ima vsak od nas v sebi čistega genija, vendar smo si vsi postavili ovire pred tem, kdo smo trenutno, in pred tistim, kdo bi lahko bili. Ovire in vsakodnevne motnje pozornosti v končnem izkupičku ne prinesejo ničesar. Zdi se mi, da je ena najboljših potez, ki jih lahko naredimo, da metodično odstranimo vse zidove med sabo in genijem v sebi, ker nas lahko le to popelje do najboljšega odnosa z našim lastnim jazom.

Kot še vedno slišimo se nič rožnato stanje ne obeta javnemu sektorju. Nekaj časa sem sedela in tuhtala.Ampak ja, sem človek akcije in reakcije. Iz danes na jutri sem izpolnila vpisni list za faks o katerem sem vedno sanjala (DIF bo vedno no.1) in si čisto potiho rekla:         " Morda pa sem jaz tisti Genij, Izjema, Legenda." Čez  4 leta bomo videli. 

Zdaj pa uživam svoj dan, Legenda Žvan nam je to danes zabičal, in pijem drugo pivce.

 Noč je še mlada. :)

Svoboda! Enakost! Bratstvo!

Nemirna duša

 Če bi bila delfin bi neprestano plavala naokoli. Skakala in plavala bi v širnem morju. Občasno bi se prikazala ljudem, pokazala da sem tu, nato pa ponovno odglisirala v sinjo modrino.

Nemirna duša. Kdo je to? Nemirna duša je ena upičena oseba. Med nemirni dušami ni skrivnosti, je en ogromen oblak ljubezni, spoštovanja, odobravanja in stalnega ritma. Poznate kakšno tako nemirno dušo?

Življenje je kakor čudna pot, križišča so polna raznih zmot. Hodiš in tavaš, pa ne prideš tja, kamor si srce najbolj želi. Na izbiro imaš vedno dve poti, a nemirna duša izbere tisto, ki je ni. Morda hočeš nazaj, pa ni več sledi, pozabljene so vse skrbi.

Nemirna duša je neodvisna in vesela oseba. Svet sprejema z odrtimi očmi in široko razprtimi rokami. Ušesa so ves čas močno pozorna na dražljaje, ki to niso.Nemirna duša odkriva naravo izven meja. Geografska meja še nikoli ni bila težava. Duša, ki hrepeni po stalni akciji in reakciji, je v stalnem gibanju. NM (nemirna duša) je največja fora spoznavat nov folk. Pri vsakem lahko odkriješ delček pozitive, ki pleše. Vsak človek ima tisto pozitivo, ki te lahko, le če jo želiš začutiti, pritegne.

NM se lahko ure in ure pogovarja o eni in isti temi. Pa nikoli ne rata dolgočasno. Zna prirejat stavke, burit domišljijo, precizno zlagat povedi, da sogovorniku nikoli ni dolgčas. Si predstavljate kako je, ko se dve nemirni duši totalno poštekata? TOP.  NM je rahel deloholik. Pa nič ne de, ker ko uživa, uživa 200 %. Zabava je pomemben del tedenskega rituala. Brez nje ne gre.

Lastniki nemirne duše imajo tudi kakšen problem. Recimo, najtežje na svetu najde sopotnika življenja. Nekako ima občutek, kot da je sama sebi zadosti in da je množičnost tista, ki jo izpopolnjuje. NM, kdaj pa kdaj, zaradi nenehne akcije, spregleda čustva pristne osebe. Če pa jih že opazi, jim težko zaupa. Morda zaradi tega, ker ni povsem prepričana v svoja čustva. Ali se boji razočaranja. Morda le ni pripravljena na usklajevanje interesov. Ampak, ko se dve nemirni duši osvojita, ...

Nemirna duša ne prenese obtoževanja ali prigovarjanja. Najsrečnejša je takrat, ko jo okolica pusti, da vodi svojo interakcijo. Ko ni obrekovanja, polaganja besed na usta. Oh, kako nemirna duša sovraži  "podtikanje polen." Sama tega ne bi nikoli storila. Nekako se ji to zdi izguba energije za takšne stvari. Nemirne duše ne prezirajo ljudi. Zelo dobro pa "berejo človeka". Nemirna duša ne želi nikoli prizadeti sočloveka, pa čeprav to ravno zaradi svojega načina življenja pogosto stori, ...

Če nemirni duši ponudite kozarec vina na barki, ali pa pohodniško akcijo, ogled norega športnega dogodka, hudega glasbenega spektakla, bivakiranje, ples v dežju ... potem ste njen zmagovalec.

Vedno ista ulica, kot da bi ustavil čas. Nemirna duša hrepeni po gibanju. Predolgo na enem mestu, monotonija. Neizmerna želja po potepanju, čim dlje, kot je le mogoče. V nekakšni zvezi s časom in krajem, tesnobno, dokler ponovno ne odkoraka v svet.

Nekaj pa je zagotovo: Rojeni z oznako nemirne duše so Lajf & Self Loverji 4 ever.

Enkrat DIFOUC, ...

Balkanska ulica mi trenutno igra v ozadju. Na televiziji pa jasno, stavka javnega sektorja. Seveda stavko podpiram. Kako je le ne bi. Spadam v javni sektor, šolstvo. Pri 24 se mi delajo sivi lasje. Moj bog, par 5€ za črno barvo za moje lase bo potrebnih. O kakšnem znižanju plač le govorite. 

Spominjam se, ko me je mamica vprašala kaj bi rada delala v življenju. Kaj mislim, daje tisti pravi poklic za mene. Vedno sem imela le dve izbiri. Ali bi bila kirurginja, ali pa to kar danes sem - prfoksa telovadbe. To prfokso telovadbe sem pojerbala po mamici, bivši jugoslovanski prvakinji v petoroboju.

Pri meni ni bilo nič čudno,da sem pri treh letih delala kolesa okoli hiše, pri osmih mi je sosedova škarpa služila za seskok iz navidezne gredi, pri desetih sem se igrala biatlon na rolerjih. Puško je predstavljala silikonska pištola od očeta. Pri dvanajstih sem bolje rolala nazaj, kot naprej. Če mi verjamete, nekaj skokov sem izvedla na rolarjih. Pri petnjastih, ko sem poletne počitnice preživela na morju, smo z morskimi frajerji skakali iz svetilnika. (Morda od tu sive lase na mamini glavi.) 

Živčna sem bila, če so me oblačili v dekliške oblekice, ker so bile tako nepraktične. Lasje so bili vedno postriženi na kratko. Roke opraskane, kolena bolj kot ne, krvaveča. Bojan (Bojan Car) mi je pri desetih dal avtomatika. Mariji se je skoraj zmešalo, ampak midva se nisva dala. Takrat sem vedela o motorjih vse. Divja narava.

Po končani gimnaziji sem zakorakala na Gortanovo 22. DIF. Meni se še vedno zdi ta kratica tako frajerska. Sama beseda DIF ponazarja Državni Inštitut za Fiskulturo. Pri nas je FŠ, v Zagrebu KIF. Jaz pravim, da biti DIFouc je privililegij. DIF pomeni še mnogo več. Recimo: Danes Imam Frej in pa Društvo Intelektualnih Frajerjev. 

Difouci se med seboj nekako zavohamo. Zdi se mi, da smo tako prvinski. Meni vedno zaigra srce, ko srečam kolega (pa tudi kolegico) difouca. Neka posebna energija se pretaka med nami. Vsi s podobno življenjsko izkušnjo, roko na kateri se še vedno poznajo žulji iz gimnastične in tisto pravo, športno srce. O ja, pa saj ni čisto vse idilično, znani so tudi difovske zdrahe in spori … Veliko tega verjetno izvira tudi iz športa izhajajoče tekmovalnosti. 

DIF ti nudi veliko več, kot le celoviti študij. Tam si primoram se soočiti sam s seboj. Sediš na robu bazena, na dnu so uteži, potop je nekje na 3m. Dihaš. Prepričuješ se, da zmoreš. Nevede ti tečejo solze predaje. Ma kakšna predaja neki ! Če so zmogli vsi, bom tudi jaz ! Fajterji do konca. 

Roke imaš namazane z magnezijem. Že stotič si v glavi ponavljaš rotacijo, čas odriva, gibanje rok, gibanje nog. Roke so žuljaste, vsi buljijo v tebe. Srce ti razbija tako, da imaš občutek, da se ti premika majica. Lasje ti že spet ne stojijo prav. Čelo je potno, čeprav je v telovadnici minus. Toni te čaka. Potrpežljivo. Vse je na tebi. Premagaš strah. Vsak ga premaga. Mora ga. Nujno potrebno. Drugače nisi DIFOUC. Nisi frajer. 

Študiraš kinematiko, pregleduješ učne načrte, hodiš v razred, razdajaš se, iz sebe daješ maksimume. Zdrav način življenja želiš približati ljudem. Navdušen si, ko ti uspe. Difouc je v resnici nežna duša. Mačistično se obnaša zaradi okolice. :)

Ko potem poslušam vsa ta sranja okoli zvišanja normativov, znižanja plač, neustrezni delovni obveznosti me skoraj popade tisti malomeščanski duh. Da bi se človeku zavrtelo in zmešalo. Jaz želim, da moji otroci začutijo isto vedrino do življenja, kot jaz. Da bodo srečni otroci. Da bodo še vedno lahko obiskovali vse interesne dejavnosti, ki si jih bodo želeli. Naj okusijo življenje v vsej svoji veličini. Zakaj bi jim zagamani duh državnega zbora to vzel. Ne vidim potrebe.  

Državniki, vse vas bi dala v bazen, da bi plavali neprekinjenjo eno uro, s potopi (zaslužite si tudi kakšno utež). Da bi odtekli svoj max pulz na Cooper testu, da bi na tleh delali salte. Pospešite korak okoli Triglavskih jezer ali pa eskimutirajte v ledeno mrzli Soči. Dajte, športajte. Šport krepi telo in duha ! ! ! Predvsem duha si je potrebno okrepiti. Patetično.

... Šanghajska klofuta vas še vedno čaka.

Bojc je CAR

'60 letniki so zakon. To poslušam zadnjih 10 let. Od njega. Tako ostali od mene poslušajo: "Bojc je car, Bojc je zakon." Bojan se ne jezi. Njemu življenje predstavlja izziv. Bojan si enkrat na dan vzame minutko zase. Ko nas je prvič seznanil s "minutko zase", smo se seveda krohotali od smeha. Ampak zdaj vemo, da ko Bojana ni na spregled, ima minutko. Takrat ga ne kličemo, mu ne utrujamo, ampak mu pustimo, da uživa minutko. Mislim, da ni potrebno dodati, da minutka traja 60x več, kot le ena. 

Bojan ne živcira ljudi okoli sebe. Ko se gremo šoping, šoping v Grazu on mirno čaka. Opazuje okolico, nam potem pove anekdote. Stoji pred trgovino, da mimoidoči mislijo, da je varnostnik stavbe. Bojan je srednje visok, malo bolj okrogle postave. Ampak se nič kaj ne sekira okoli tega. Vedno tudi pove: "Urša, debili ljudje smo srečni ljudje." 

Spominjam se, ko sem ga prosila, da nas zapelje do letališča. Seveda se ni pritoževal, a nam je v poduk navrgel: "Dlje, kot do Milana, ne boste prišli." Hja, zmotil se je. Tako sem pridobila dodatno zaupanje pri njemu. Zdaj je užaljen, če nas do letališč zapelje kdo drug, ali še slabše - da nas kdo drug pride iskat. :) Bojan je car. Smešno mu je, da ko čakamo prtljago vsi ostali skačejo po oknih in mahajo prihajajočim. Njemu so ti ljudje nekakšne igračke. Veš, izklopiš zvok in gledaš mimiko. Kot opice skačejo, se obračajo, smejejo, jokajo, ... Nikoli in nikdar se ne bo izpostavil v javnosti, ker mu je ostal folk smešen. Ko zapuščamo terminale se nam vedno smeji, češ: "Doma ste. Dobro izgledate."

Bojan se ni nikoli javno strinjal z izbiro moje fakultete, čeprav je izredno ponosen na vsak moj dosežek. Bojan je želel, da bi študirala veterino. Zdaj ima željo, da naredim NPK čebelar/čebelarka. Da bi skupaj razvijala domačo obrt. DIF mu ni bil po volji, ker naj bi bili difouci lufterski. No, lufetrsko strast sem prevzela po njemu. Tako mama vedno kriči, da naju ne bi mogli nikoli zatajiti. Pogosto luftava skupaj. Kar tako, nenapovedano. To so najbolj smešni in zabavni trenutki.

Bojan ne mara hašišarjev. Naj pod pojem hašišaš dodam opombo, da je to za njega vsak, ki kadi cigaret. Lansko poletje mi je jasno in glasno naznanil, da sem se zmotila, če mislim, da bodo hašišarji hodili okoli naše hiše. No, saj je vedel, da tudi pri meni kaj takšenga ne bi šlo skozi, ampak mi je vse skupaj navrgel kot opozorilo. Kričeče opozorilo.

Bojan vsakemu otroku reče Domfi. Ampak to je najbolj ljubkovalno izrečeno ever. Predstavljajte si potem prizor, ko okoli njega skače 10 otrok iz bližnjega vrtca, se stiskajo k njemu, on vsakemu reče Donfi, ampak vsi vejo za koga gre. Tudi, ko so ti otroci starejši vedo, kdo je stric "Donfi", in ga imajo radi.

Bojan je največji športni navdušenec rokometnih tekem ever. Ko sem ga nekoč vprašala kateri šport je treniral je bil odgovor jasen: balinanje. Ampak on o rokometu ve vse. Ne zafrkavam se. Njemu so popolnoma jasne postavitve, obrambne formacije, kontre in polkontre. Njemu je jasno kdaj se menja golman in kdo igra centr halfa, kdo špico in zakaj. Mogoče se je vsega tega naučil od mene, ko je pozorno poslušal monologe. Mogoče se je vsega tega naučil na internetu, ali prebral iz Ekipe. Bojan občasno glasno komentira tekmo, takrat mu navržem, da je bolje biti tiho in se smehljati. Ampak on tega ne more, on je strasten navijač. Ampak navijač te mere, da ko je tekme konec jo pozabi in gre na coca-colo v bližnji lokal. Doma mi nato obrazloži vse igralne situacije in takrat zaključimo to temo. Bojan je car.

Velika večina mojih prijateljev je v preteklosti mislilo, da je Bojan profesionalni boksar. Mišice in konstituacija telesa (nekoč) sta govorila v prid tej misli. Si predstavljtate kako nas je to zabavalo. :)

Bojan je oseba, ko ne bo nikoli na glas hvalil svojih domačih. To mu je patetično. Tako, kot meni. Njemu več pomeni, da stvari stojijo tako, kot morajo. Kvazi hvala ga ne navdušuje, ga pa zabava. Zato je občasno piker. Bojan je ponosen človek.

Ta Bojan Car je moj ati. Ne poznam veliko ljudi, ki bi s takim zanosom in navdušenjem govorili o očetu, tako kot jaz. Nekaterim so starši bedni, breme, kr nekaj. Moj Bojan je pa legenda. Z njim se smejim tako naglas, da jokam. On pa mirno govori štose iz otroštva. Z njim se vozim na njegovi vespici in je on večji car, kot jaz. 

No zdaj me Bojan kliče na kosilo, da slišim kaj je novega od včeraj, ...

URŠKA

16.06.1987, 15:15.

Urška. Ime je izbrala mami. Še dobro, ker mi je zdajšnje ime veliko bolj simpatično, kot tisto za katerega je navijal očka. Klavdija naj bi bila. Dvojčica po horoskopu. Od nekdaj dobrovoljček z široko odprtimi očmi.

Vedno sem okoli sebe požirala dogodke, ki sem jih nato spletla v svoje zgodbe.Vsak človek posebaj me še vedno impresionira. Všeč mi je, ker vsak človek nosi svojo zgodbo, ki jo lahko predstavi na več načinov. Tako sem vedno poslušala kako govorijo, kako opisujejo zgodbe, kako menjajo glasove. Ob tem sem se vedno neznansko zabavala in poskušala posnemati situacije. No, morda ravno zato lahko danes hitro berem ljudi in občasno celo predvidim najbolj smešne situacije. Ta moja interakcija z ljudmi je od vedno močna. Nikoli nisem marala biti sama. Nikoli nisem zdržala na enem mestu več kot pol ure. Ves čas se mi je po glavi pletla misel, da se ob tem ko jaz sedim na mestu, nekje sigurno dogaja kaj blazno smešnega. Ljubim smešne situacije, ki jih nemalokrat zanalašč izzovem. Ljubim smeh in sproščenost. Danes imam tudi nov hobi. :) Pozorno opazujem ljudi, le da jim izklopim zvok. Opazujem njihovo gibanje, (ne)nadzorovane kretnje, mimiko. Poskusite, to je blazno zabavno.

Da o tem, kako zelo sovražim dolgčas in monotonijo, ne izgubljamm besed - to je zame najhujše, kar se mi lahko pripeti. Seveda poskrbim, da je moje življenje pestro in razgibano. Dvojčki. Dvojnost. Priznam, vedno počnem, hočem početi ali pa moram početi vsaj dve stvari hkrati. Naenkrat lahko vozim avto in se pogovarjam po telefonu (UPS), berem dve knjigi ali rešujem križanko, medtem ko zraven poslušam radio in gledam televizijo. Smučam in pri tem opazujem najlepše slovenske gore(TUDI UPS). Še vedno sem prepričana, da lahko istočasno pečem jajca, kuham kavo in odprem vrata poštarju (UPS, UPS, UPS!). No, občasno vsem tem UPS, UPS, UPS! situacijam splodleti. Generalno pa se mi zdi to moja velika prednost, saj dokaj enostavno krmarim med rednimi dnevnimi obveznostmi (služba, 1001 vadba, pisanje člankov, študij, ... )

Znam biti težka oseba. Ne maram ljudi brez hrbtenice, ne maram se pogovarjati z ljudmi, ki ne izražajo svojega mnenja. Sem glasna in opazna, včasih to sovražim na sebi.

Vem, da se v svojem bistvu nikoli ne bom spremenila(UPS). Zdi se mi, da je za okolico bolje, da me sprejme takšno kakršna sem. :p No, z dodatno mero duhovitosti in prebrisanosti pa boste vedno doživeli pozitiven odziv. Hm, in če ste prepričani, da vas bom v kratkem zagotovo poklicala, oz. se javila ... Ne bodite prenečeneni, če morda čez teden dni dobite razglednico s Havajev.

Za mene je vsak dan FREE DAY. 

U.*

So ljudje, s katerimi običajni sprehod po mestu postane čarobno doživetje. So ljudje, v katere se zaljubiš na prvi pogled, ker prinesejo s sabo nekaj tako starega in domačega, da nočeš verjeti, da si jih srečal prvič. So ljudje, ki te ubijajo s svojim časom in nekaj časa zadihano tečeš ob njih, dokler se ne upehaš in zreš za njimi, kako izginjajo za prvim vogalom. So ljudje magneti in so ljudje opilki, ki se lepijo nanje. 

So ljudje, ki so ti spremenili življenje, pa če se ti še tako zdi, da tega niso bili vredni.

U.*

The Perfect Sunny Day

Današnje priložnosti izbrišejo vse včerajšnje spodrsljaje.♥

If you believe in life, life will believe in you. Therefore, enjoy your magic moment today, as this moment will not be here tomorrow. (Paulo Coelho) ♥