Na pot v daljno Azijo rada zanese želja, ki v tebi tli leta. Tako mogočna in goreča, da se sploh ne oziraš na mnjenja, pripovedi, prepreke, čustvene vrzeli. Greš. Ker moraš. Ker čutiš, da je le to prav.
Včasih ... pa nam odhod tja daleč na vzhod preprečijo povsem vsakdanje okoliščine. Naj bodo to študijske ali službene obveznosti, včasih osebna ali finančna stiska. Vendar pa je želja po potovanju, spoznavanju novih in drugačnih ljudi, uživanje v drugih kulturah, barvah in vonjih, življenjskem slogu in pogledih na svet po navadi dovolj močna, da se slej ko prej odločiš in odrineš na pot. Sama se v Azijo zaljubljena. Blazno mi je simpatična in dinamična, hmm, tako nekako kot visok črnolasec. ;)
Včasih ... pa nam odhod tja daleč na vzhod preprečijo povsem vsakdanje okoliščine. Naj bodo to študijske ali službene obveznosti, včasih osebna ali finančna stiska. Vendar pa je želja po potovanju, spoznavanju novih in drugačnih ljudi, uživanje v drugih kulturah, barvah in vonjih, življenjskem slogu in pogledih na svet po navadi dovolj močna, da se slej ko prej odločiš in odrineš na pot. Sama se v Azijo zaljubljena. Blazno mi je simpatična in dinamična, hmm, tako nekako kot visok črnolasec. ;)
Odrineš na Pot, ki se ji reče potovanje tja daleč, v tebi znano-neznani svet. To je vedno tudi pot, ki neizogibno spremlja potovanje vase. Tega se iskreno zelo slabo zavedamo, na pot praviloma jemljemo visoko zmogljive fotoaparate in okretne kamere ... in potem se po vrnitvi domov zavemo, da se tistega, kar je pri takšnih potovanjih najbolj vredno spomina, ne da ujeti na nobeno fotografijo in noben filmski trak.
Občutki, spoznanja in nenadni uvidi, ki smo ji tako milostno hvaležni na takšnih potovanjih, ostanejo na veke zapisani v gubah naših starih in vse bolj modrih duš. Ko je klic duše dovolj močan, odpadejo vsi izgovori, da za tako dolgo pot morda še ni pravi čas ali ni dovolj denarja.
Občutki, spoznanja in nenadni uvidi, ki smo ji tako milostno hvaležni na takšnih potovanjih, ostanejo na veke zapisani v gubah naših starih in vse bolj modrih duš. Ko je klic duše dovolj močan, odpadejo vsi izgovori, da za tako dolgo pot morda še ni pravi čas ali ni dovolj denarja.
Letos moja duša kriči že od februarja. Zdi se mi, kot da hlastam po nasičenem zraku, potnem telesu, umazanih nogah, napol pokvarjenem skuterju, barantanju, nenavadnih odzivih, žgočem soncu, spanju v kolibi, palačinkah za zajtrk, svobodi ... Alternative Aziji skoraj ni. Skoraj. Skoraj pa zato, ker obstaja še en poseben koridor na planetu, kjer se počutim tako domače, kot v Deželah smehljaja. Osrčje Balkana. Naj mi pade luster na glavo, če svoje gipsy soul nisem v prešnjem življenju izolikovala ravno "tam dol". Ne vem ali je kriv flow, ki ga tam doživim, ali prelepi spomini na že prepotovan Balkan, ali pa zgolj lastno prepričanje. Morda obstaja zgodovinska prepletenost o kateri nimam pojma.
Torej, ja, nič od Azije letos. Veliko Balkana in best woman time mojemu predragemu nostalgiku! Z veseljem in ponosom. Do prihodnje Azije pa me držijo pokonci končne strnjene misli.
Ljudje, ki imaš na poti priložnost spoznati, dajejo različna mnenja o tem, kakšne so mogočne poti do sreče. Nekateri od njih so izrazito duhovoni, nekatere materialne narave. In čeprav na vseh potovanjih izkusim morje srečnih trenutkov, na koncu vedno spoznam, da je sreča tisto, kar je v nas samih in da zanjo ni potrebno narediti nič posebnega, še potovati ne. Vse kar moramo storiti je, da jo najdemo v lastnem srcu in da sprejmemo, da nam je dana kot naše pravo, naravno stanje.
