Čustva so danes luksuz. Ne vem niti več, kdo si jih lahko privošči. Nekaj takega so, kakor visoka plača. Ni je deležen vsak, priti v ta plačilni razred je tudi izredno zahtevno opravilo. Potrebuješ leta izkušenj, seminarjev, napredovanj in občasnih stagnacij. Pa veliko učenja in modrosti; tudi potrpljenja in žal, trpljenja. Včasih je plača tudi čisto nepravično dodeljena. Veliko faktorjev je treba preučiti - in ni najbolj kvaliteten, pravičen ali dobrohoten delavec nagrajen z njo. Tudi v ljubezni ni tako. Sploh ne šteje dosti, če si nasploh res dobra oseba, fajn in skulirana. Amorjeva puščica pač ne strelja naokrog s takšno lestvico zahtev. In če že prideš pod vpliv tega muhastega boga in napreduješ v ta nad-razred ... kako visoke davke je zanj potrebno plačati?
Čustva so, za razliko od plače, danes predsem odvečna navlaka. Ne vemo čisto dobro, kaj bi z njimi. Vsi jih seveda imamo in razpolagamo z njimi; eni jih kažemo malce bolj kot drugi; eni tudi upoštevamo čusva drugih, saj veš - empatija se temu reče!; vendar se, predvidevam, skrivajo v vsakem od nas, ne glede na to, kako glasno kakšen čustveno otopeli bebec trdi, da jih nima. Ni res - le prepričal se je, da je bolje živeti brez njih.
Pa saj ima mogoče prav; preprosto lažje je, če si misliš in se prepričaš, da jih nimaš. Odmisliš vse in le si, dihaš, živiš, bije ti srce, prehranjuješ se in potem to daš ven, se zabavaš in delaš kar hočeš in te čisto en k*** briga za druge, predvsem za kakšnega posameznika, ki bi mu celo lahko pomenil več ali pa bi (bognedaj) on pomenil tebi. Ker potem šele pridejo problemi. Vedno se namreč pojavi tisto grintasto, nadležno vprašnje "Kaj pa sva midva?" In če se, spet bognedaj, odločiš, da si celo kaj pomeniš, potem nisi več sam. In četudi je to lahko BAJE tudi zelo lepo, za večino zna pomeniti, da ti drugi, predrzni posameznik prej ali slej začne "srat" in se vtikat v tvojo osebno svobodo. To pa nobenemu ni všeč. Čeprav je seveda res, da nihče niti ne zna povedati, kaj naj bi ti ta zaljubljeni osebek s svobodo drugega počel. Jo poteptal? Jo ukradel? Zakleniti v nek stolp se je tudi ne da?! Torej - kam naj bi ta tako opevana svoboda ušla?
Verjetno je bolj kot terminološki izraz "izguba svobode", ki je izredno popularen in skorajda v 98% uporabljen ravno na področju področju ljubezenskih zvez, primeren sklep, da se v ozadju skriva problem odgovornosti. Odgovornost, odgovornost, kaj mi bo!? V zvezi bi torej moral imeti določeno dozo odgovornosti do osebe s katero si. In bi to posledično pomenilo, da se ji kdaj sam od sebe javiš, jo daš na prednostno listo, se družiš z njo in podobno. Vsekakor to ne pomeni, da ti bo tista oseba odžrla družbeno življenje, ti eliminirala prijatelje in te nasploh naredila v pohlevnega kužka, nesposobnega življenja izven okvira "para". Ne. Nikakor. Vendar ta misel verjetno kar prevladuje med sodobnimi moškimi; posledično se seli tudi med ženske pripadnice, ki se bomo verjetno tudi kmalu vdale in se "sprijaznile z nižjo plačilno lestvico" in z nekakšnim lažnim občutjem miru, ki ga le-ta nosi s sabo. Nimaš nadstandarda, pa vendar - vsaj trpiš ne in ne hrepeniš venomer po teh - pfff, čustvih.
Potem pride ven splošno mnenje, da on pač enostavno ni za zveze, da se ima čisto fajn v svojem malem svetu, s svojimi prijatelji, z občasnim seksom, z občasno bližino, z občasno interakcijo z nasprotnim spolom. Vse, kar je več kot to, je namreč nevarno. Tvegati, da te bo nekdo imel rad. Mogoče celo tvegati to nevarno dejstvo, da boš ti nekoga vzljubil! Da boš pogrešal njen vonj, njene objeme, mogoče jutranjo kavico, ki to jo z ljubeznijo napravi in občasen sms, ki ti zaželi lep dan in uspeha v bitki v službi, na faksu, kjerkoli že. Ah, kaj si boš tega želel? Tako je brezveze.
Mogoče pa je del resnice tudi, da s čustvi tvegaš, da si lahko v tem procesu celo ti, nedotakljivi, prizadet. Zato predlagam, kakor je že splošna praksa, da se dajmo rajši čisto vsi zaviti v mehko mehko vatko, tako primerno za dojenčkovo rit in moška jajčka; torej ustvarimo en lep, lahkoten, brezčutni mehurček in si dajmo, le vsake toliko, res čisto od daleč, brez odvečnih besed in brez odvečnih, nadstandardnih dejanj dajati vtis, da se imamo blazno super fino in da je ta sodobni lajf tako blazno brezbrižno kul! In kul je ravno zato, ker lahko vsi delamo, kar hočemo, brez čustev. Res nam je lepo! In plač tudi kmalu sploh ne bomo več rabili.
Priznati si, da je ravno ljubezen tista, ki še osmisli ta, vsak dan bolj čuden svet, je zelo ... nagrajujoče. Si se ti, ja točno ti, našel v tem zapisu? Upam. Javi se kaj.
(Z.E)
