Kdor čaka, dočaka!

Da bi dobila euro za vsak lajk, ki sem ga podelila za slike vseh evropskih velemest, eksotičnih živali, čez oceanskih letov, bi zaslužila za pot okoli sveta ... in ne bi mi bilo treba zadeti na jackpotu, ki ga seveda igram. Imela bi za pot v dvoje, seveda ob izpolnjeni predpostavki, da najdem kompanijona za na pot. Jasno, v dvoje je vse lepše! Drži, strinjam se. Ampak, a se ti zdi čudno, če si v Tozdu sama naročim Aperol in ga srkam z nasmehom na obrazu?   

K pisanju te objave me je spodbudila neka hrvaška kolumna, ki sem jo pogoltnila. Ne samo jaz, tudi moje prijateljice. Pa tudi dejstvo, da je za pripravo njokov v smetanovi omaki nekoliko prezgodaj, ... in tudi to, da imam počitnice, ki se končajo konec avgusta. Juhu! 

"Kdor čaka, dočaka", je znan rek, ki nam ga vcepljajo od vrtca naprej. Vedno ti strpno govorijo: "Počakaj še malo. Ne hiti. Časa je dovolj. Ne živciraj se."

Jaz isto čakam. Čakam, da 90210 pride na partis, čeprav je baje konec sezone. Čakam, da je konec vikenda, da je ponedeljek, pa hitro sreda, slavim petek in čakam vikend. Vedno se nekaj čaka. 25 let čakam princa na belem konju, boljši avto, službo za nedoločen čas, pol leta dopusta, poroko, potovanje, čas za šport in ležerne sprehode, vzpon na Triglav ter najnovejšo torbico Michaela Korsa. 

Sedela sem na postelji in zastrla pogled v Šmarno Goro. Ta pogled je dejansko tisti, ki me v Ljubljani umirja že 6 leto. Videlo se je, da bo krasen dan. Otroci v sosednjem vrtcu so žvrgoleli, babice so sedele na klopicah, končno sem dočakala pomlad. Moj najljubši mesec. Čakala sem ga celo zimo, ko sem nenormalno veliko denarja investirala v zdravila za boljše počutje. Sem pa to isto zimo čakala jeseni lansko leto. Čakala. Čakala sem 1. april, da opravim strokovni izpit, 11.05, da se dobiva na kavi, 13.5., da se sprehodim čez Prešernov trg. 

Imam zelo dobro prijateljico. Ona je vedno nekje. Surfa. Dela. Študira. Hodi v planine. Potuje. Vedno, ko pogledam tiste slike, si želim, da bi bila poleg. Vedno ima 80+ lajkov in na vseh slikah zgleda strašno kul. Imate tudi vi na Facebooku vsaj eno takšno prijateljico ali prijatelja? Se ti poraja vprašanje: "Zakaj jaz ne delam, to kar dela ona/on?"

Nek prijatelj objavi slike iz fitnesa, pred 8. uro zjutraj. Ja, vem, tudi ti bi, ampak vsako jutri prestaviš dremež za 10 min in čakaš ta trenutek.  Do takrat pa lahko samo lajkaš. Prijateljica se je vpisala na tečaj tujega jezika, tudi ti si se želela, ampak se spet nisi. "Lajkala bom, naslednje leto se vpišem tudi jaz." Na Fejsu vidiš skupino prijatelje, ki se vsako nedeljo odpravijo na Gospodično - živiš 10 min od vzpona, ampak se tega enostavno ne spomniš. Nimaš časa, ni pravi trenutek, enostavno se ne spomniš, oz. spomniš se, ampak si vedno rečeš "Nisem z nikomer dogovorjena. Prepozno sem se spomnila. Bo še prilik." Do takrat pa lajkaj. Pa bo spet okoli leto, ti pa še vedno ne boš pila tiste vode, ki ti pomladi -5 let in imela najlepše fotke iz vzpona, ne boš vpisana na tečaj tujega jezika, ne boš videla laboda ... 

Vsak nedeljo lajkaš objave prijateljev, ki se potepajo po tujih državah, hodijo na Gorjance, Šmarno Goro, Triglav, se borijo na Oviratlonu, tečejo na Nočni 10ki, skačejo iz Kamenjaka ali obračajo čevapčiče v Mrzlavki. Vikend za vikendom, teden za tednom, lajkala si slike iz Gospodične že vsaj 10x, a niti enkrat nisi bila tam. Shit, ne more se vsak uskladiti s prijatelji, pa je bolje, da sploh ne greš. Mogoče naslednji vikend, ali sledeči - za tem. Aja ne, takrat je prvi maj, pa moraš na družinsko kosilo. Mogoče enkrat drugič. Do takrat pa boš lajkala. In čakala. In razmišljala, da bi bilo lepo, ko bi enkrat ...

7 let nazaj se ugotovila, da vedno čakam. Čakam, da se pojavi priložnost. Nisem šla na vikend izlete, ker sem se učila za izpite, vedno sem hranila proste dni za neko večjo priložnost "Bali, Kanarci, Ljubljana, Maribor, New York, Rio..." Skrbno hranim in planiram, sanjarim ... in nikoli ne odidem. Saj bom, samo da najdem nekoga s katerim bom vse to počela. 

"S kom naj počnem vse to?!"

New York, Pariz, Sljeme, Barščaršija. Nikjer nisem bila, vse sem lajkala. Lajkala sem slike iz Kanarcev. "In jaz bom nekoč tam." Že pet let stiskam lajk na tiste slike iz Kanarcev. Lajkam in čakam. Čakam in lajkam. Da bi bi Zuckenberg podelil euro za vsak lajk, ki sem ga na slike potovanj podelila, zaslužila bi za karto okoli sveta. V dvoje. Pod pogoje, da najdem drugo osebo.

"S kom naj počnem vse to? S kom naj grem v Budimpšeto, s kom v Jakarto, s kom na vanilijev shake? Ne vem. Do takrat pa lajkam in sanjam, da bom vse to nekoč naredila."

... in zakaj ne greš sama? Ni to nekakšna revolucija v ideji, ampak si pozabila, da je tudi to opcija. Namesto, da bi si privoščila vanilijev shake pri postavnem natakarju, sem raje čakala, da se mi nekdo pridruži. Ne rabiš čakati. Ne rabiš čakati na nekoga, da zakapira tvoje želje, ki si jih tako zelo želiš. Mislim, lahko čakaš, ampak je to izguba časa. Če si želiš shake, pojdi ponj. Če želiš na izlet na Plitvička jezera, pojdi. Pojdi, ne čakaj mnogotere družbe. Če želiš na avdicijo za radijsko napovedovalko pri Aktualu, pojdi. Če želiš preteči maraton, ga preteči (no, prej malo treniraj :)) Če želiš na veselico, pojdi in pleši. Če želiš potovati, potuj. Ne čakaj vseh prijateljic, ki bi, ne čakaj na fanta, ki ga boš na avionu na poti do destinacije poslinila, ne čakaj, da pade mrak. Ne rabiš ves čas nekaj čakat. 

Želim na mivko, na vroče sonce, letet čez ocene, se zaposlit, vpisat doktorat. Zdaj je pravi trenutek. Če si nekaj želim, to storim. Ne da se mi več sedet doma in razmišljat kako super bi bilo, če bi šla na potovanje, ampak se je z nekom treba dogovorit. Dogovorila sem se sama s seboj. Za začetek dovolj. Za potovanje ni nujno potreben še nekdo, dovolj je samo vozovnica. 

Ni res, da se to nanaša samo na potovanja. Pravzaprav na vse kar si želiš. Ampak, vedno nekako najdeš izgovor, da to ne narediš. Telovadnica. Vanilijev shake. Domači burek. Tuji jezik. Ne čakaj več. Ne sanjari preveč. Naredi nekaj. 

Prenehala sem čakat ljudi, da se organizirajo. Ne bodo se. Je pa res, da mi je OK, da se ubadam s strokovnimi članki, čekiram prevoze iz letališča v center Budimpešte, da sem enkrat na teden na hribu, jem domače hamburgerje in izbiram poročno obleko, ki jo bom kot priča nosila. Ne čakam. Že dolgo ne. Tudi princ na belem konju že nekje galopira. Za potovanje. V dvoje!  Bom pa to poletje z veseljem stisnila lajk prijateljici, ki je v Miamiju, mogoče že v Riu ... 

Gipsy soul in best woman time

Na pot v daljno Azijo rada zanese želja, ki v tebi tli leta. Tako mogočna in goreča, da se sploh ne oziraš na mnjenja, pripovedi, prepreke, čustvene vrzeli. Greš. Ker moraš. Ker čutiš, da je le to prav. 

Včasih ... pa nam odhod tja daleč na vzhod preprečijo povsem vsakdanje okoliščine. Naj bodo to študijske ali službene obveznosti, včasih osebna ali finančna stiska. Vendar pa je želja po potovanju, spoznavanju novih in drugačnih ljudi, uživanje v drugih kulturah, barvah in vonjih, življenjskem slogu in pogledih na svet po navadi dovolj močna, da se slej ko prej odločiš in odrineš na pot. Sama se v Azijo zaljubljena. Blazno mi je simpatična in dinamična, hmm, tako nekako kot visok črnolasec. ;)

Odrineš na Pot, ki se ji reče potovanje tja daleč, v tebi znano-neznani svet. To je vedno tudi pot, ki neizogibno spremlja potovanje vase. Tega se iskreno zelo slabo zavedamo, na pot praviloma jemljemo visoko zmogljive fotoaparate in okretne kamere ... in potem se po vrnitvi domov zavemo, da se tistega, kar je pri takšnih potovanjih najbolj vredno spomina, ne da ujeti na nobeno fotografijo in noben filmski trak. 

Občutki, spoznanja in nenadni uvidi, ki smo ji tako milostno hvaležni na takšnih potovanjih, ostanejo na veke zapisani v gubah naših starih in vse bolj modrih duš. Ko je klic duše dovolj močan, odpadejo vsi izgovori, da za tako dolgo pot morda še ni pravi čas ali ni dovolj denarja. 

Letos moja duša  kriči že od februarja. Zdi se mi, kot da hlastam po nasičenem zraku, potnem telesu, umazanih nogah, napol pokvarjenem skuterju, barantanju, nenavadnih odzivih, žgočem soncu, spanju v kolibi, palačinkah za zajtrk, svobodi ... Alternative Aziji skoraj ni. Skoraj. Skoraj pa zato, ker obstaja še en poseben koridor na planetu, kjer se počutim tako domače, kot v Deželah smehljaja. Osrčje Balkana. Naj mi pade luster na glavo, če svoje gipsy soul nisem v prešnjem življenju izolikovala ravno "tam dol". Ne vem ali je kriv flow, ki ga tam doživim, ali prelepi spomini na že prepotovan Balkan, ali pa zgolj lastno prepričanje. Morda obstaja zgodovinska prepletenost o kateri nimam pojma.

Torej, ja, nič od Azije letos. Veliko Balkana in best woman time mojemu predragemu nostalgiku! Z veseljem in ponosom. Do prihodnje Azije pa me držijo pokonci končne strnjene misli.

Ljudje, ki imaš na poti priložnost spoznati, dajejo različna mnenja o tem, kakšne so mogočne poti do sreče. Nekateri od njih so izrazito duhovoni, nekatere materialne narave. In čeprav na vseh potovanjih izkusim morje srečnih trenutkov, na koncu vedno spoznam, da je sreča tisto, kar je v nas samih in da zanjo ni potrebno narediti nič posebnega, še potovati ne. Vse kar moramo storiti je, da jo najdemo v lastnem srcu in da sprejmemo, da nam je dana kot naše pravo, naravno stanje.

Povabilo na kavo. Hvala.

Moški in ženske smo si različni. Zelo različni. Mars. Venera. Tako različni, da se večino časa niti ne razumemo prav dobro, vsaj ko gre za začetno fazo spoznavanja dveh osebkov nasprotnega spola. Ženske še posebej rade rečemo nekaj, mislimo pa nekaj čisto drugega. Osebno mi je neizmerno zanimiv fenomen vabljenja na kavo. Seveda, vse skupaj se kakšen teden prej začne na Facebooku, ker je to zdaj moderno. Prečesan profil, pridobljen prvi vtis in ustvarjeno mnenje. Marsikaj sem že doživela, pri sicer rosnih 27, nisem ravno od včeraj. Vedno dam priložnost vsakemu, ki klikne na chat ikono, saj sem mnenja, da morda je nekdo kliknil po naključju na moj profil, prav nihče pa za chat. Če imam čas odgovorim takoj, če ga nimam pustim pogovor neprebran, saj se mi ikona "seen" brez odgovora zdi ignorantska. 

OK, povabilo na kavo. Prečesan FB profil. Vpogled vanj imam omejen. Nimam javnih objav, ker vsi zapisi pač niso za vse ljudi. Morda bi komu zaradi tega povečala pritisk, spet drugi zaradi takšne ali drugačne slike ne bi dobro spal, tretjim bi se zdela zafnana, četrtim odgovarjam, petim se zdi, da letim. Vsak po svoje in prav je tako. Tisto kar obiskovalci vidijo, jim ustreza. Zgleda. Dogaja se mi, da takoj po treh ali štirih besedah dobim povabilo na kavo, tako ali drugačno. Saj razumem, da se nekaterim mudi in da bi radi čimprej spili tist kofe, ker vam pritisk pada. Vendar meni pritisk naraste ... Kar hitro po prvih izmenjanih besedah. Nekateri si predstavljajo spoznavanje prek spleta na svoj način. Recimo takole: dej mejl, pošlji sliko (je ne vidiš na profilki?!), greva na kofe, ... 

Počakajte! Dajmo se ustavit! Preden dam svoj mail, bi rada vedela komu ga dam. Treba se je predstavit, povedat nekaj o sebi. Se strinjamo? Se. Še zdaleč ni samo kliknit ikonico: #RADBITESPOZNALVŽIVO ali karkoli je že to. Slike meni že dolgo niso pomembne, pomembno je kako steče pogovor. Le zakaj bi šla z nekom na pogovor, če imam občutek, da se bom tam počutila kot na zaslišanju. To se mi ni zgodilo enkrat, ampak n-krat. In ker sem tip človeka, ki ne razlaga rad o sebi, sploh pa ne o svojih občutkih in planih, je to povabilo zame metek v glavo. (ups)

Zgodilo se mi je enkrat, leto nazaj, da sem prijetnega fanta sama povabila na kavo. Češ, pogovarjajva se, povej mi kaj o sebi. Prav hitro me je ustavil in dodal: "Dobro me poslušaj, ti in jaz nikoli ne bova hodila na kavo." Takrat sem si mislila, pfff, kakšen narcis. Ampak je imel še kako prav. Danes imam z njim najlepši možen odnos, brez sprenevedanja, pustih in praznih besed. Vsakič, ko se vidiva, se oči zaiskrijo. In ta odnos sva gradila in ga gradiva v telovadnici, na tekaških poteh, ... 

Veliko raje, kot vabilu na kavo, se odzovem povabilu v hrib. Po pravici povedano, posedanja v kafičih ne maram in se ga na veliko izogibam. To se mi zdi totalna izguba časa. Produktivnih stvari nikoli nisem naredila ob skodelici nebeško dobre kave, ampak v tišini, z zbranimi mislimi. Priznam, da neštetim povabilom na kavo rečem "ne", ker me ne prepričajo. Skoraj vsakemu povabilu v hrib rečem "ja". Ko hodim in opazujem okolico se počutim živa, refreshirana. Osebno se mi zdi bolj pristno stkan osebni odnos takrat, ko zaradi narave gibanja srce bije hitreje, zaradi zadihanosti pa moraš precizno izbrati besede, ki jih izrečeš. Neumnih besed in stavkov ni. Vse je stvar interpretacije. Pa kaj je lepšega ... kot vzpon po neuhojenih poteh, pa snežni preprogi, ... Se ti zdi čudno? Morda. :)

Kakorkoli, kava gor, kava dol, posvetilo se mi je, da sem bila večkrat povabljena na kavo od fantov, ki so mi bili všeč, a se nisem vsakič odzvala. Večkrat se mi je zazdelo, da je bilo vabilo izrečeno bolj iz vljudnosti, ampak, oh, kako sem se motila. Koliko zamujenih priložnost! :) Še vedno so tukaj vzponi in še vedno so in bodo priložnosti.