Ne ... Urša, ti tega ne (z)moreš!

Ne, ne tega ti ne zmoreš, Urša. To so čudovite sanje, Urša. Ne moreš delat ravno to kar ti paše, Urša. Življenje ni ringelšpil, ni to Amerika. Ne moreš skočit s padalom, ne moreš preteči maratona, ne moreš skuhat perfektnega kosila, ne moreš paziti otroka, ne, ne moreš. Vrni se v kapsulo!

Ja, ne moreš, no!Celo življenje ista zgodba. Celo zdajle, ko sedim pod borovcem in mi pogled uhaja na Brione, se je wi fi odločil, da ne morem poslat dva pomembna maila, pa zlowdat slike iz Kamenjaka. Ne morem, ker je le črtica na wi-fiju, ki ga legalno kradem. Puntizelawifi se je odločila bojkotirat. OK, ne morem! (#japalahko!)Vmes prebrskam možne povezave na katere bi se lahko povezala, pa mi vse od Hawaii Bali Lobby, Hot spot Njivice, Hot spot Cerkno, gospodicna, Airportpublic do Don_BobiWiFi ne dovolijo dostopa do interneta. OK, ne morem. Grem vmes še enkrat do prijaznega (prijetno zagorelega!) Hrvata, da preverim username in geslo. Brioni in Pula. Štima. Ampak poveže pa še kar ne. OK, ne morem! Sprijazni se, Urša. Boš pač poslušala čričke in zvok morja. 

Velikokrat sem v življenju srečala ljudi, ki so mi z najlepšim nasmeškom na obrazu govorili: "Ne moreš!" To so rekli tudi moji mami pred 28 leti v porodnišnici, da mogoče še ni pravi čas, da rodi, ker so doktorji odšli na kosilo, pa bi se stvar nekoliko zakomplicirala, saj ni nikogar v porodni. Marija, ne moreš rodit, če pa doktor uživa v svojem rizi-biziju. Ne moreš zdaj, lahko pa malo kasneje. Ko bo kupček podrt. Pa sem se vseeno rodila 14 dni prezgodaj, brez posledic. Ne moreš.

Ne smeš in ne moreš pobarvat kroga čez črto. Učiteljice v prvem razredu vedno govorijo, da moraš barvati v krogu, z rdečo in rumeno. Jaz nisem. Pa sem dobila podpis v beležko. Sem pa srečala učiteljico zadnjič v parku in mi je v največjem zanosu pripovedovala, da je od nekdaj vedela, da iz mene nekaj bo. Da sem imela retoričen potencial ... bla, bla ... Nikar takšen ponos učiteljica, ti si mi rekla, da ne smem barvati preko črte. Ne moreš igrat flavte, ker nimaš posluha, ne moreš igrat v dramskem krožku, ker nimaš igralskih sposobnosti, ne moreš voditi prireditev, ker tvoj glas ni slišen. Ne moreš peti v pevskem zboru, ker ne zveniš dobro. Odpiraj usta in se delaj, da poješ. Ne, raje utihni. To je bolje! Ne moreš! Ne moreš imeti ravno ti najlepšega fanta. Ne moreš igrati rokometa, ker si točno 3 cm premajhna. Ne moreš, no! Več sreče prihodnjič. OK, ne morem! 

Mislim, ne moreš se prijaviti na izbor za Miss v četrtem razredu osnovne šole. Ti, iz majhne vasice. Počakaj še kakšen izbor. Mogoče za Miss češenj, Miss Gabrja ali Miss Patriota (#c'mon) Ne moreš. Počakaj še malo. Ma ne moreš biti ravno ti tista odličnjakinja, ki pobere vsa priznanja. Ne moreš, preveč barvaš mimo črte, čez njo. Ne moreš zbirati zlatih priznanj, nisi ti material za to. Ne, ne. Pusti mesto nekomu drugemu. Ne morem, lahko sem pa najboljša učenka generacije, z zlatimi priznanji in odlikovanji. Aja, to pa lahko ja, tvoja mami, ki ji pred 28. leti niso dovolili roditi, je učiteljica. OK, naj ti bo! 

Ne moreš delat, to kar si želiš, Urša. To so lepe sanje, ampak življenje ni sladkorna pena. Bodi ponižna. Ne živiš v Ameriki. Ne moreš učiti za denar, ne moreš si postavljati cene za svoje znanje. Ti si doma pod roškimi gozdovi. Ne moreš. Vrni se v kapsulo. Ne moreš predavati na faksu. Ti? Zakaj ravno ti? Kje so tebe našli? Saj znaš komaj govorit. Ah, ne moreš no! Barvaj znotraj kroga. Končaj faks in se usedi v zaprto pisarno, seštevaj številke. Aja, tega ne moreš, pri matematiki nisi nikoli briljirala. Ampak poskusi, to delajo vsi! Ne moreš potovati zato, ker si želiš. Ob 7. zjutraj moraš biti na delovnem mestu, delaj, sanjaj o lepših mestih, veseli se malih stvari. To lahko. Ostalega ne moreš. 

Čakaj. Trpi. Postavi se v vrsto. Ni težav. Bodi tiho. Ne ugovarjaj. Barvaj znotraj črte. Ne moreš drugače.

Obstaja milijarda ljudi, ki ti govorijo, da ne moreš. In verjameš jim, ker sam enostavno misliš, da enostavno ne moreš. Tudi sama sem verjela isto. Do 2011. Začela sem verjeti sama vase. Po nekem čudnem toku sem bila za dogodke in ljudi okoli sebe tako nezainteresirana, da mi bi lahko dali nadimek "Nula". Cele dni sem gledala serije, se prelagala iz enega kavča na drugega, delala sem se, da se učim, a sem čas izgubljala z igranjem Angry brdsov. Pa so mi govorili: "S tabo ne bo nič. Ampak čisto nič." Ne vem ali obstaja minus nič, ampak ta ČISTO nič se mi je zdel še nekoliko bolj globok, kot samo nič. Nič iz mene.

Ti mogoče ne moreš in misliš, da jaz ne morem ... ampak jaz sem ves čas vedela, da lahko. Hej, LAHKO! Končala sem faks, za vsak slučaj, če bi si slučajno želela kariero v tujini (#sarcasm) in sanjarila. Tako močno, da sem dobila hudo dober honorar (#kjesotističasi) pri veliki slovenski reviji, kjer sem pisala članke. Z diplomo v žepu in velikimi očmi ter nabrušenimi ušesi sem ves čas vedela, da lahko! Mislim, jaz lahko vodim velike skupine ljudi, ki mi verjamejo. Lahko predavam. Lahko, ker vem kaj govorim. Lahko vam pazim otroke. Lahko ti skuham kosilo (#lahko!). Lahko skačem iz Kamenjaka. Lahko tečem. Lahko pojem. Lahko plešem. Lahko imam najlepšega fanta. Čist lahko! 

Ko si enkrat rečeš: "Jaz lahko!", enostavno začneš verjeti v to, da lahko - in kar je najbolj pomembno, verjeti začneš vase. In tistih, ki ti govorijo, da ne moreš, je vse manj. Mogoče jih je celo enako število, a ti verjameš sebi. Ne slišiš jih več, njihov "ne moreš" ne more biti močnejši od tvojega "zmorem". In tako začneš delati točno tisto, kar te veseli. Morda na začetku brezplačno, ampak to obdobje mine hitro, ko pokažeš, da delaš res dobro. Barvaš preko črte. Poješ naglas. Ljubiš ponedeljke. Tudi na SUP-u lahko naredim lastovko. Lahko.

Morda te celo pokličejo vsi tisti, ki so ti govorili, da ne moreš, ker življenje ni Disneyland : "Heeej, Urša, bi bila tudi ti del tega showa?"

Lahko. Ni panike, ljubčki. Lahko. Pod težo lahko-ja je še Puntizelawifi popustila! ;)

Kdor čaka, dočaka!

Da bi dobila euro za vsak lajk, ki sem ga podelila za slike vseh evropskih velemest, eksotičnih živali, čez oceanskih letov, bi zaslužila za pot okoli sveta ... in ne bi mi bilo treba zadeti na jackpotu, ki ga seveda igram. Imela bi za pot v dvoje, seveda ob izpolnjeni predpostavki, da najdem kompanijona za na pot. Jasno, v dvoje je vse lepše! Drži, strinjam se. Ampak, a se ti zdi čudno, če si v Tozdu sama naročim Aperol in ga srkam z nasmehom na obrazu?   

K pisanju te objave me je spodbudila neka hrvaška kolumna, ki sem jo pogoltnila. Ne samo jaz, tudi moje prijateljice. Pa tudi dejstvo, da je za pripravo njokov v smetanovi omaki nekoliko prezgodaj, ... in tudi to, da imam počitnice, ki se končajo konec avgusta. Juhu! 

"Kdor čaka, dočaka", je znan rek, ki nam ga vcepljajo od vrtca naprej. Vedno ti strpno govorijo: "Počakaj še malo. Ne hiti. Časa je dovolj. Ne živciraj se."

Jaz isto čakam. Čakam, da 90210 pride na partis, čeprav je baje konec sezone. Čakam, da je konec vikenda, da je ponedeljek, pa hitro sreda, slavim petek in čakam vikend. Vedno se nekaj čaka. 25 let čakam princa na belem konju, boljši avto, službo za nedoločen čas, pol leta dopusta, poroko, potovanje, čas za šport in ležerne sprehode, vzpon na Triglav ter najnovejšo torbico Michaela Korsa. 

Sedela sem na postelji in zastrla pogled v Šmarno Goro. Ta pogled je dejansko tisti, ki me v Ljubljani umirja že 6 leto. Videlo se je, da bo krasen dan. Otroci v sosednjem vrtcu so žvrgoleli, babice so sedele na klopicah, končno sem dočakala pomlad. Moj najljubši mesec. Čakala sem ga celo zimo, ko sem nenormalno veliko denarja investirala v zdravila za boljše počutje. Sem pa to isto zimo čakala jeseni lansko leto. Čakala. Čakala sem 1. april, da opravim strokovni izpit, 11.05, da se dobiva na kavi, 13.5., da se sprehodim čez Prešernov trg. 

Imam zelo dobro prijateljico. Ona je vedno nekje. Surfa. Dela. Študira. Hodi v planine. Potuje. Vedno, ko pogledam tiste slike, si želim, da bi bila poleg. Vedno ima 80+ lajkov in na vseh slikah zgleda strašno kul. Imate tudi vi na Facebooku vsaj eno takšno prijateljico ali prijatelja? Se ti poraja vprašanje: "Zakaj jaz ne delam, to kar dela ona/on?"

Nek prijatelj objavi slike iz fitnesa, pred 8. uro zjutraj. Ja, vem, tudi ti bi, ampak vsako jutri prestaviš dremež za 10 min in čakaš ta trenutek.  Do takrat pa lahko samo lajkaš. Prijateljica se je vpisala na tečaj tujega jezika, tudi ti si se želela, ampak se spet nisi. "Lajkala bom, naslednje leto se vpišem tudi jaz." Na Fejsu vidiš skupino prijatelje, ki se vsako nedeljo odpravijo na Gospodično - živiš 10 min od vzpona, ampak se tega enostavno ne spomniš. Nimaš časa, ni pravi trenutek, enostavno se ne spomniš, oz. spomniš se, ampak si vedno rečeš "Nisem z nikomer dogovorjena. Prepozno sem se spomnila. Bo še prilik." Do takrat pa lajkaj. Pa bo spet okoli leto, ti pa še vedno ne boš pila tiste vode, ki ti pomladi -5 let in imela najlepše fotke iz vzpona, ne boš vpisana na tečaj tujega jezika, ne boš videla laboda ... 

Vsak nedeljo lajkaš objave prijateljev, ki se potepajo po tujih državah, hodijo na Gorjance, Šmarno Goro, Triglav, se borijo na Oviratlonu, tečejo na Nočni 10ki, skačejo iz Kamenjaka ali obračajo čevapčiče v Mrzlavki. Vikend za vikendom, teden za tednom, lajkala si slike iz Gospodične že vsaj 10x, a niti enkrat nisi bila tam. Shit, ne more se vsak uskladiti s prijatelji, pa je bolje, da sploh ne greš. Mogoče naslednji vikend, ali sledeči - za tem. Aja ne, takrat je prvi maj, pa moraš na družinsko kosilo. Mogoče enkrat drugič. Do takrat pa boš lajkala. In čakala. In razmišljala, da bi bilo lepo, ko bi enkrat ...

7 let nazaj se ugotovila, da vedno čakam. Čakam, da se pojavi priložnost. Nisem šla na vikend izlete, ker sem se učila za izpite, vedno sem hranila proste dni za neko večjo priložnost "Bali, Kanarci, Ljubljana, Maribor, New York, Rio..." Skrbno hranim in planiram, sanjarim ... in nikoli ne odidem. Saj bom, samo da najdem nekoga s katerim bom vse to počela. 

"S kom naj počnem vse to?!"

New York, Pariz, Sljeme, Barščaršija. Nikjer nisem bila, vse sem lajkala. Lajkala sem slike iz Kanarcev. "In jaz bom nekoč tam." Že pet let stiskam lajk na tiste slike iz Kanarcev. Lajkam in čakam. Čakam in lajkam. Da bi bi Zuckenberg podelil euro za vsak lajk, ki sem ga na slike potovanj podelila, zaslužila bi za karto okoli sveta. V dvoje. Pod pogoje, da najdem drugo osebo.

"S kom naj počnem vse to? S kom naj grem v Budimpšeto, s kom v Jakarto, s kom na vanilijev shake? Ne vem. Do takrat pa lajkam in sanjam, da bom vse to nekoč naredila."

... in zakaj ne greš sama? Ni to nekakšna revolucija v ideji, ampak si pozabila, da je tudi to opcija. Namesto, da bi si privoščila vanilijev shake pri postavnem natakarju, sem raje čakala, da se mi nekdo pridruži. Ne rabiš čakati. Ne rabiš čakati na nekoga, da zakapira tvoje želje, ki si jih tako zelo želiš. Mislim, lahko čakaš, ampak je to izguba časa. Če si želiš shake, pojdi ponj. Če želiš na izlet na Plitvička jezera, pojdi. Pojdi, ne čakaj mnogotere družbe. Če želiš na avdicijo za radijsko napovedovalko pri Aktualu, pojdi. Če želiš preteči maraton, ga preteči (no, prej malo treniraj :)) Če želiš na veselico, pojdi in pleši. Če želiš potovati, potuj. Ne čakaj vseh prijateljic, ki bi, ne čakaj na fanta, ki ga boš na avionu na poti do destinacije poslinila, ne čakaj, da pade mrak. Ne rabiš ves čas nekaj čakat. 

Želim na mivko, na vroče sonce, letet čez ocene, se zaposlit, vpisat doktorat. Zdaj je pravi trenutek. Če si nekaj želim, to storim. Ne da se mi več sedet doma in razmišljat kako super bi bilo, če bi šla na potovanje, ampak se je z nekom treba dogovorit. Dogovorila sem se sama s seboj. Za začetek dovolj. Za potovanje ni nujno potreben še nekdo, dovolj je samo vozovnica. 

Ni res, da se to nanaša samo na potovanja. Pravzaprav na vse kar si želiš. Ampak, vedno nekako najdeš izgovor, da to ne narediš. Telovadnica. Vanilijev shake. Domači burek. Tuji jezik. Ne čakaj več. Ne sanjari preveč. Naredi nekaj. 

Prenehala sem čakat ljudi, da se organizirajo. Ne bodo se. Je pa res, da mi je OK, da se ubadam s strokovnimi članki, čekiram prevoze iz letališča v center Budimpešte, da sem enkrat na teden na hribu, jem domače hamburgerje in izbiram poročno obleko, ki jo bom kot priča nosila. Ne čakam. Že dolgo ne. Tudi princ na belem konju že nekje galopira. Za potovanje. V dvoje!  Bom pa to poletje z veseljem stisnila lajk prijateljici, ki je v Miamiju, mogoče že v Riu ... 

Gipsy soul in best woman time

Na pot v daljno Azijo rada zanese želja, ki v tebi tli leta. Tako mogočna in goreča, da se sploh ne oziraš na mnjenja, pripovedi, prepreke, čustvene vrzeli. Greš. Ker moraš. Ker čutiš, da je le to prav. 

Včasih ... pa nam odhod tja daleč na vzhod preprečijo povsem vsakdanje okoliščine. Naj bodo to študijske ali službene obveznosti, včasih osebna ali finančna stiska. Vendar pa je želja po potovanju, spoznavanju novih in drugačnih ljudi, uživanje v drugih kulturah, barvah in vonjih, življenjskem slogu in pogledih na svet po navadi dovolj močna, da se slej ko prej odločiš in odrineš na pot. Sama se v Azijo zaljubljena. Blazno mi je simpatična in dinamična, hmm, tako nekako kot visok črnolasec. ;)

Odrineš na Pot, ki se ji reče potovanje tja daleč, v tebi znano-neznani svet. To je vedno tudi pot, ki neizogibno spremlja potovanje vase. Tega se iskreno zelo slabo zavedamo, na pot praviloma jemljemo visoko zmogljive fotoaparate in okretne kamere ... in potem se po vrnitvi domov zavemo, da se tistega, kar je pri takšnih potovanjih najbolj vredno spomina, ne da ujeti na nobeno fotografijo in noben filmski trak. 

Občutki, spoznanja in nenadni uvidi, ki smo ji tako milostno hvaležni na takšnih potovanjih, ostanejo na veke zapisani v gubah naših starih in vse bolj modrih duš. Ko je klic duše dovolj močan, odpadejo vsi izgovori, da za tako dolgo pot morda še ni pravi čas ali ni dovolj denarja. 

Letos moja duša  kriči že od februarja. Zdi se mi, kot da hlastam po nasičenem zraku, potnem telesu, umazanih nogah, napol pokvarjenem skuterju, barantanju, nenavadnih odzivih, žgočem soncu, spanju v kolibi, palačinkah za zajtrk, svobodi ... Alternative Aziji skoraj ni. Skoraj. Skoraj pa zato, ker obstaja še en poseben koridor na planetu, kjer se počutim tako domače, kot v Deželah smehljaja. Osrčje Balkana. Naj mi pade luster na glavo, če svoje gipsy soul nisem v prešnjem življenju izolikovala ravno "tam dol". Ne vem ali je kriv flow, ki ga tam doživim, ali prelepi spomini na že prepotovan Balkan, ali pa zgolj lastno prepričanje. Morda obstaja zgodovinska prepletenost o kateri nimam pojma.

Torej, ja, nič od Azije letos. Veliko Balkana in best woman time mojemu predragemu nostalgiku! Z veseljem in ponosom. Do prihodnje Azije pa me držijo pokonci končne strnjene misli.

Ljudje, ki imaš na poti priložnost spoznati, dajejo različna mnenja o tem, kakšne so mogočne poti do sreče. Nekateri od njih so izrazito duhovoni, nekatere materialne narave. In čeprav na vseh potovanjih izkusim morje srečnih trenutkov, na koncu vedno spoznam, da je sreča tisto, kar je v nas samih in da zanjo ni potrebno narediti nič posebnega, še potovati ne. Vse kar moramo storiti je, da jo najdemo v lastnem srcu in da sprejmemo, da nam je dana kot naše pravo, naravno stanje.