#2015

Blog napišem tu in tam. Predvsem takrat, ko moje misli postanejo dovolj glasne, prodorne in na trenutke nekoliko nadležne. 2014 se je končalo v stilu. Predvidevala sem, da bo tako. Decembra ponavadi zamenjam dan za noč. Naredim kar nekaj nepremišljenih potez, moje srce se odpre in roke postanejo neverjetno dolge. Objela bi lahko svet. Takrat nimam časa za analiziranje. Namensko si nadenem še večji nasmeh na obraz in uživam trenutek, praznični čas. Priznam, da sem proti zaključku leta naredila veliko napako, ki se je ne bom nikoli s ponosom spominjala. Ampak, na napakah se učimo, al kako že pravjo. :)

Tudi zaradi te napakice, napake, NAPAKE, je januar dobil svoj ritem. Veliko premišljujem. O sebi, o tebi, o prijateljih, o "prijateljih", o ljudeh, ki so okoli mene. Prav vse, od prvega do zadnjega spoštujem. Želim jim dobro. Ampak vem, da nekateri pač niso "zame". Niso tisti, ki bi jim zaupala, predala moje misli, povedala kaj se mi je lepega zgodilo, kam nameravam odpotovati, storiti, narediti. Nekateri so bežni znanci in to bodo ostali. To je ena od novoletnih zaobljub, ki sem jih začela pisati že oktobra. Premišljeno, z veliko samo-provokacije. Okoli sebe želim ljudi, ki mislijo podobno, so v odnosih pristni ... O teh odnosih bi lahko pisala do jutri ... Tako kompleksno smo sestavljeni ... in to navdušuje. 

Druga samo-provokacija pa je bila, da bo leto 2015 minilo v tekaškem ritmu. Mislim, da sem nekje že pisala, da se mi je po 13 letih rokometa šport uprl. Meni, profesorici športne vzgoje. Enostavno sem za leto ali dve imela dovolj aktivnosti, ki me je izčrpavala, spravljala v skrajne meje in škodila mojemu telesu. Prišla sem celo do točke, ko mi je enostaven sprehod predstavljal breme. Pa se nisem silila. Telo, predvsem pa glava, sta to potrebovala. Počitek. Izredno domač mi je občutek užitka, ki ga po prijetni telesni aktivnosti pridobiš. Pogrešala sem ta občutek. Pogrešala sem vznemirjenje, ki ga prihajajoči trening prinese. Poznam se do obisti. Vem, da tisto kar je dobro za druge, lahko meni škoduje. Sem pilates freak. Posturo svojega telesa obvladam, Vem, da moja hrbtenica nima idealne S linije, da malo "visim", da med mišična koordinacija nekje šepa. S tem sem se sprijaznila (težko). :) Nikoli si ne bom privoščila boot campa ali cross fita. Tam nisem doma, oz. tam ni doma moje telo. Veliko raje se priklopim na reformer, pilates stol, ali samo uležem na blazino in pilatesiram. Obožujem inteligenco giba, ki ga lahko s močno koncentracijo in samozavedanjem telesa naredimo. Operirano koleno in rama mi govorita v prid. :) A ponavadi ta vadba ni povsem sproščena. Predvsem zaradi tega, ker kot inštruktor ves čas razmišljam kaj se sedaj z mojim telesom dogaja. Kakšno poravnavo držim, katere mišice so se aktivirale. Blazno naporno. :) Rešitev sem našla v tem, da se obujem, oblečem, nataknem slušalke in grem. Tečem. Diham. Prevetrim misli. Opazujem okolico. Želim občutek lahkotnega koraka, ki sem ga pred nekaj leti (leti!) že imela. Treniram, da lahko kasneje tekmujem. Občutki zadovoljstva pred, med in po vadbi se vračajo. Počasi, a zagotovo. In danes vem, da ne treniram zato, da bom boljša, kot nasprotnica. Vem, da treniram, da premikam svoje meje. Predvsem meje, ki si jih postavim v glavi, v mislih. Telesno vem, kje sem.

Vem, da bo 2015 čudovito!

Luksuz. Čustva so luksuz!

Čustva so danes luksuz. Ne vem niti več, kdo si jih lahko privošči. Nekaj takega so, kakor visoka plača. Ni je deležen vsak, priti v ta plačilni razred je tudi izredno zahtevno opravilo. Potrebuješ leta izkušenj, seminarjev, napredovanj in občasnih stagnacij. Pa veliko učenja in modrosti; tudi potrpljenja in žal, trpljenja. Včasih je plača tudi čisto nepravično dodeljena. Veliko faktorjev je treba preučiti - in ni najbolj kvaliteten, pravičen ali dobrohoten delavec nagrajen z njo. Tudi v ljubezni ni tako. Sploh ne šteje dosti, če si nasploh res dobra oseba, fajn in skulirana. Amorjeva puščica pač ne strelja naokrog s takšno lestvico zahtev. In če že prideš pod vpliv tega muhastega boga in napreduješ v ta nad-razred ... kako visoke davke je zanj potrebno plačati?

Čustva so, za razliko od plače, danes predsem odvečna navlaka. Ne vemo čisto dobro, kaj bi z njimi. Vsi jih seveda imamo in razpolagamo z njimi; eni jih kažemo malce bolj kot drugi; eni tudi upoštevamo čusva drugih, saj veš - empatija se temu reče!; vendar se, predvidevam, skrivajo v vsakem od nas, ne glede na to, kako glasno kakšen čustveno otopeli bebec trdi, da jih nima. Ni res - le prepričal se je, da je bolje živeti brez njih.

Pa saj ima mogoče prav; preprosto lažje je, če si misliš in se prepričaš, da jih nimaš. Odmisliš vse in le si, dihaš, živiš, bije ti srce, prehranjuješ se in potem to daš ven, se zabavaš in delaš kar hočeš in te čisto en k*** briga za druge, predvsem za kakšnega posameznika, ki bi mu celo lahko pomenil več ali pa bi (bognedaj) on pomenil tebi. Ker potem šele pridejo problemi. Vedno se namreč pojavi tisto grintasto, nadležno vprašnje "Kaj pa sva midva?" In če se, spet bognedaj, odločiš, da si celo kaj pomeniš, potem nisi več sam. In četudi je to lahko BAJE tudi zelo lepo, za večino zna pomeniti, da ti drugi, predrzni posameznik prej ali slej začne "srat" in se vtikat v tvojo osebno svobodo. To pa nobenemu ni všeč. Čeprav je seveda res, da nihče niti ne zna povedati, kaj naj bi ti ta zaljubljeni osebek s svobodo drugega počel. Jo poteptal? Jo ukradel? Zakleniti v nek stolp se je tudi ne da?! Torej - kam naj bi ta tako opevana svoboda ušla? 

Verjetno je bolj kot terminološki izraz "izguba svobode", ki je izredno popularen in skorajda v 98% uporabljen ravno na področju področju ljubezenskih zvez, primeren sklep, da se v ozadju skriva problem odgovornosti. Odgovornost, odgovornost, kaj mi bo!? V zvezi bi torej moral imeti določeno dozo odgovornosti do osebe s katero si. In bi to posledično pomenilo, da se ji kdaj sam od sebe javiš, jo daš na prednostno listo, se družiš z njo in podobno. Vsekakor to ne pomeni, da ti bo tista oseba odžrla družbeno življenje, ti eliminirala prijatelje in te nasploh naredila v pohlevnega kužka, nesposobnega življenja izven okvira "para". Ne. Nikakor. Vendar ta misel verjetno kar prevladuje med sodobnimi moškimi; posledično se seli tudi med ženske pripadnice, ki se bomo verjetno tudi kmalu vdale in se "sprijaznile z nižjo plačilno lestvico" in z nekakšnim lažnim občutjem miru, ki ga le-ta nosi s sabo. Nimaš nadstandarda, pa vendar - vsaj trpiš ne in ne hrepeniš venomer po teh - pfff, čustvih.

Potem pride ven splošno mnenje, da on pač enostavno ni za zveze, da se ima čisto fajn v svojem malem svetu, s svojimi prijatelji, z občasnim seksom, z občasno bližino, z občasno interakcijo z nasprotnim spolom. Vse, kar je več kot to, je namreč nevarno. Tvegati, da te bo nekdo imel rad. Mogoče celo tvegati to nevarno dejstvo, da boš ti nekoga vzljubil! Da boš pogrešal njen vonj, njene objeme, mogoče jutranjo kavico, ki to jo z ljubeznijo napravi in občasen sms, ki ti zaželi lep dan in uspeha v bitki v službi, na faksu, kjerkoli že. Ah, kaj si boš tega želel? Tako je brezveze.

Mogoče pa je del resnice tudi, da s čustvi tvegaš, da si lahko v tem procesu celo ti, nedotakljivi, prizadet. Zato predlagam, kakor je že splošna praksa, da se dajmo rajši čisto vsi zaviti v mehko mehko vatko, tako primerno za dojenčkovo rit in moška jajčka; torej ustvarimo en lep, lahkoten, brezčutni mehurček in si dajmo, le vsake toliko, res čisto od daleč, brez odvečnih besed in brez odvečnih, nadstandardnih dejanj dajati vtis, da se imamo blazno super fino in da je ta sodobni lajf tako blazno brezbrižno kul! In kul je ravno zato, ker lahko vsi delamo, kar hočemo, brez čustev. Res nam je lepo! In plač tudi kmalu sploh ne bomo več rabili. 

Priznati si, da je ravno ljubezen tista, ki še osmisli ta, vsak dan bolj čuden svet, je zelo ... nagrajujoče. Si se ti, ja točno ti, našel v tem zapisu? Upam. Javi se kaj.

(Z.E)

Indonezija kar tako

Kuta. Bali. Lezim v postelji Hawaii hotela. Utrujena od skoraj 14-dnevne poti. V kotu moj rdec backpackerski nosi sporocila poti. Umazane cunje, vlazne brisace, spraznjene energetske zaloge, a kljub temu se stoji pokonci. Pot, ki se je pricela v NM, nadaljevala preko Benetk v Dubai ter naprej v v Yogyakarto, je trajala cca. 20 ur. Od tega smo jih 12 ali 13 preziveli v zraku. Resnicno caroben je bil trenutek, ko smo v minuti presli iz dneva v noc. Pa ne bom sedaj pisala o vseh v carobnih in malo manj carobnih znamenitostih, ki jih na poti dozivis. Vse to zelo dobro opisuje Tjasa na FB strani Kam pa kam. 

Potovanje v Indonezijo sem si zelela. Takrat nisem vedela zakaj, danes vem. Ko sem stopila na letalisce v Jakarti mi je vzelo sapo. Dobesedno. Izredno velika vlaga in dolgo potovanje sta mi prinesla neverjeten in najhujsi jat lag do zdaj. Obcasno sem imela obcutek, da bi lahko zaspala med kupovanjem ananasa. Preracunavanje casovne razlike, ki znasa 5 (Jakarta) ali 6 (Bali) ur je bilo nadvse zanimivo na dan finalne nogometne tekme, ki smo si jo ogledali ob 03:00. No, gledali so jo, jaz sem zjutraj preverila rezultat in veselo nazdravila. Ob zvrhani skledi riza, ki ga imam na trenutke vrh glave. Piscanec z rizem, riz z jajcem, rakci z rizem, cili in riz ... Kaj pa bucke, jih pripravljate? :-) Hrana je okusna in zacinjena. Morda tudi zato ni prebavnih tezav. Ce samo pomislim kje vse sedimo, cesa se dotikamo, ali se bolje - koga se dotikamo, jo odnesemo neverjetno dobro ... in vedno z nasmehom na obrazu.

Na poti smo srecale cudovite ljudi, ki radi pomagajo. Morda tudi zato, ker so prepricani, da sem Indonezijka. Na Tajskem sem bila baje podobna domorodkam. Svojevrstna zabava. Zabavno je tudi ugotavljanje njihove starosti, saj vsi kazejo vsaj  5 let manj. Kozo imajo mehko, lasje so crni (brez sivih sledi) in oci neverjetno bistre. Srecni so. Tezko verjamem, da lahko taksno sproscenost in preprostost zaigrajo. To je njihov zivljenjski stil. Ravno tako, kot je stil spanje v kolibah, morajo dnevno nujno pocivati vsaj 5*15 min. Kar na ulici, v svoji kociji, ali pa na plazi, delavnici, na motorju. 

Indonezijci zelo dobro govorijo anglesko in so mojstri barantanja. No, brez samohvale lahko povem, da jih drzimo na zelo kratki vrvici. Morda so to izkusnje, morda podtalne pogajalske sposobnosti ali pa se vedno 3x preplacamo. Saj ne vemo zares. :-)  Cene so za slovenske razmere nizke. Ali bolje receno, zelo dostopne. Tudi zato spimo v lepih vilah, ki kar klicejo po tem, da jih oklicemo za sanjske, morebitne honeymoon place. 

Do zdaj smo zamenjali 6 nastanitev, vkljucili 2 notranja leta, nesteto voznikov taksijev (!), preiskali 5 otokov in prepluli kar nekaj milj. Vse to je priloznost za razmisljanje, opazovanje, nacrtovanje ali spanje. :-). Sama sem v kombinaciji vsega. Se vedno se razveselim vsakega viber sporocila, pa cetudi ga prejmem ob 4:00. :-). Potovati je lepo. Obcasne stresne situacije so zanemarljive, saj je na poti toliko lepega, samosvojega, edinstvenega ...

Tukaj se zelo kmalu stemni. Ob 19:00 je ze trda tema (:-) ), zato smo bioritem prilagodili temu. A, o vsem tem vec drugic. ;)

Kiss&hugs

Urska