Povabilo na kavo. Hvala.

Moški in ženske smo si različni. Zelo različni. Mars. Venera. Tako različni, da se večino časa niti ne razumemo prav dobro, vsaj ko gre za začetno fazo spoznavanja dveh osebkov nasprotnega spola. Ženske še posebej rade rečemo nekaj, mislimo pa nekaj čisto drugega. Osebno mi je neizmerno zanimiv fenomen vabljenja na kavo. Seveda, vse skupaj se kakšen teden prej začne na Facebooku, ker je to zdaj moderno. Prečesan profil, pridobljen prvi vtis in ustvarjeno mnenje. Marsikaj sem že doživela, pri sicer rosnih 27, nisem ravno od včeraj. Vedno dam priložnost vsakemu, ki klikne na chat ikono, saj sem mnenja, da morda je nekdo kliknil po naključju na moj profil, prav nihče pa za chat. Če imam čas odgovorim takoj, če ga nimam pustim pogovor neprebran, saj se mi ikona "seen" brez odgovora zdi ignorantska. 

OK, povabilo na kavo. Prečesan FB profil. Vpogled vanj imam omejen. Nimam javnih objav, ker vsi zapisi pač niso za vse ljudi. Morda bi komu zaradi tega povečala pritisk, spet drugi zaradi takšne ali drugačne slike ne bi dobro spal, tretjim bi se zdela zafnana, četrtim odgovarjam, petim se zdi, da letim. Vsak po svoje in prav je tako. Tisto kar obiskovalci vidijo, jim ustreza. Zgleda. Dogaja se mi, da takoj po treh ali štirih besedah dobim povabilo na kavo, tako ali drugačno. Saj razumem, da se nekaterim mudi in da bi radi čimprej spili tist kofe, ker vam pritisk pada. Vendar meni pritisk naraste ... Kar hitro po prvih izmenjanih besedah. Nekateri si predstavljajo spoznavanje prek spleta na svoj način. Recimo takole: dej mejl, pošlji sliko (je ne vidiš na profilki?!), greva na kofe, ... 

Počakajte! Dajmo se ustavit! Preden dam svoj mail, bi rada vedela komu ga dam. Treba se je predstavit, povedat nekaj o sebi. Se strinjamo? Se. Še zdaleč ni samo kliknit ikonico: #RADBITESPOZNALVŽIVO ali karkoli je že to. Slike meni že dolgo niso pomembne, pomembno je kako steče pogovor. Le zakaj bi šla z nekom na pogovor, če imam občutek, da se bom tam počutila kot na zaslišanju. To se mi ni zgodilo enkrat, ampak n-krat. In ker sem tip človeka, ki ne razlaga rad o sebi, sploh pa ne o svojih občutkih in planih, je to povabilo zame metek v glavo. (ups)

Zgodilo se mi je enkrat, leto nazaj, da sem prijetnega fanta sama povabila na kavo. Češ, pogovarjajva se, povej mi kaj o sebi. Prav hitro me je ustavil in dodal: "Dobro me poslušaj, ti in jaz nikoli ne bova hodila na kavo." Takrat sem si mislila, pfff, kakšen narcis. Ampak je imel še kako prav. Danes imam z njim najlepši možen odnos, brez sprenevedanja, pustih in praznih besed. Vsakič, ko se vidiva, se oči zaiskrijo. In ta odnos sva gradila in ga gradiva v telovadnici, na tekaških poteh, ... 

Veliko raje, kot vabilu na kavo, se odzovem povabilu v hrib. Po pravici povedano, posedanja v kafičih ne maram in se ga na veliko izogibam. To se mi zdi totalna izguba časa. Produktivnih stvari nikoli nisem naredila ob skodelici nebeško dobre kave, ampak v tišini, z zbranimi mislimi. Priznam, da neštetim povabilom na kavo rečem "ne", ker me ne prepričajo. Skoraj vsakemu povabilu v hrib rečem "ja". Ko hodim in opazujem okolico se počutim živa, refreshirana. Osebno se mi zdi bolj pristno stkan osebni odnos takrat, ko zaradi narave gibanja srce bije hitreje, zaradi zadihanosti pa moraš precizno izbrati besede, ki jih izrečeš. Neumnih besed in stavkov ni. Vse je stvar interpretacije. Pa kaj je lepšega ... kot vzpon po neuhojenih poteh, pa snežni preprogi, ... Se ti zdi čudno? Morda. :)

Kakorkoli, kava gor, kava dol, posvetilo se mi je, da sem bila večkrat povabljena na kavo od fantov, ki so mi bili všeč, a se nisem vsakič odzvala. Večkrat se mi je zazdelo, da je bilo vabilo izrečeno bolj iz vljudnosti, ampak, oh, kako sem se motila. Koliko zamujenih priložnost! :) Še vedno so tukaj vzponi in še vedno so in bodo priložnosti. 

#2015

Blog napišem tu in tam. Predvsem takrat, ko moje misli postanejo dovolj glasne, prodorne in na trenutke nekoliko nadležne. 2014 se je končalo v stilu. Predvidevala sem, da bo tako. Decembra ponavadi zamenjam dan za noč. Naredim kar nekaj nepremišljenih potez, moje srce se odpre in roke postanejo neverjetno dolge. Objela bi lahko svet. Takrat nimam časa za analiziranje. Namensko si nadenem še večji nasmeh na obraz in uživam trenutek, praznični čas. Priznam, da sem proti zaključku leta naredila veliko napako, ki se je ne bom nikoli s ponosom spominjala. Ampak, na napakah se učimo, al kako že pravjo. :)

Tudi zaradi te napakice, napake, NAPAKE, je januar dobil svoj ritem. Veliko premišljujem. O sebi, o tebi, o prijateljih, o "prijateljih", o ljudeh, ki so okoli mene. Prav vse, od prvega do zadnjega spoštujem. Želim jim dobro. Ampak vem, da nekateri pač niso "zame". Niso tisti, ki bi jim zaupala, predala moje misli, povedala kaj se mi je lepega zgodilo, kam nameravam odpotovati, storiti, narediti. Nekateri so bežni znanci in to bodo ostali. To je ena od novoletnih zaobljub, ki sem jih začela pisati že oktobra. Premišljeno, z veliko samo-provokacije. Okoli sebe želim ljudi, ki mislijo podobno, so v odnosih pristni ... O teh odnosih bi lahko pisala do jutri ... Tako kompleksno smo sestavljeni ... in to navdušuje. 

Druga samo-provokacija pa je bila, da bo leto 2015 minilo v tekaškem ritmu. Mislim, da sem nekje že pisala, da se mi je po 13 letih rokometa šport uprl. Meni, profesorici športne vzgoje. Enostavno sem za leto ali dve imela dovolj aktivnosti, ki me je izčrpavala, spravljala v skrajne meje in škodila mojemu telesu. Prišla sem celo do točke, ko mi je enostaven sprehod predstavljal breme. Pa se nisem silila. Telo, predvsem pa glava, sta to potrebovala. Počitek. Izredno domač mi je občutek užitka, ki ga po prijetni telesni aktivnosti pridobiš. Pogrešala sem ta občutek. Pogrešala sem vznemirjenje, ki ga prihajajoči trening prinese. Poznam se do obisti. Vem, da tisto kar je dobro za druge, lahko meni škoduje. Sem pilates freak. Posturo svojega telesa obvladam, Vem, da moja hrbtenica nima idealne S linije, da malo "visim", da med mišična koordinacija nekje šepa. S tem sem se sprijaznila (težko). :) Nikoli si ne bom privoščila boot campa ali cross fita. Tam nisem doma, oz. tam ni doma moje telo. Veliko raje se priklopim na reformer, pilates stol, ali samo uležem na blazino in pilatesiram. Obožujem inteligenco giba, ki ga lahko s močno koncentracijo in samozavedanjem telesa naredimo. Operirano koleno in rama mi govorita v prid. :) A ponavadi ta vadba ni povsem sproščena. Predvsem zaradi tega, ker kot inštruktor ves čas razmišljam kaj se sedaj z mojim telesom dogaja. Kakšno poravnavo držim, katere mišice so se aktivirale. Blazno naporno. :) Rešitev sem našla v tem, da se obujem, oblečem, nataknem slušalke in grem. Tečem. Diham. Prevetrim misli. Opazujem okolico. Želim občutek lahkotnega koraka, ki sem ga pred nekaj leti (leti!) že imela. Treniram, da lahko kasneje tekmujem. Občutki zadovoljstva pred, med in po vadbi se vračajo. Počasi, a zagotovo. In danes vem, da ne treniram zato, da bom boljša, kot nasprotnica. Vem, da treniram, da premikam svoje meje. Predvsem meje, ki si jih postavim v glavi, v mislih. Telesno vem, kje sem.

Vem, da bo 2015 čudovito!

Luksuz. Čustva so luksuz!

Čustva so danes luksuz. Ne vem niti več, kdo si jih lahko privošči. Nekaj takega so, kakor visoka plača. Ni je deležen vsak, priti v ta plačilni razred je tudi izredno zahtevno opravilo. Potrebuješ leta izkušenj, seminarjev, napredovanj in občasnih stagnacij. Pa veliko učenja in modrosti; tudi potrpljenja in žal, trpljenja. Včasih je plača tudi čisto nepravično dodeljena. Veliko faktorjev je treba preučiti - in ni najbolj kvaliteten, pravičen ali dobrohoten delavec nagrajen z njo. Tudi v ljubezni ni tako. Sploh ne šteje dosti, če si nasploh res dobra oseba, fajn in skulirana. Amorjeva puščica pač ne strelja naokrog s takšno lestvico zahtev. In če že prideš pod vpliv tega muhastega boga in napreduješ v ta nad-razred ... kako visoke davke je zanj potrebno plačati?

Čustva so, za razliko od plače, danes predsem odvečna navlaka. Ne vemo čisto dobro, kaj bi z njimi. Vsi jih seveda imamo in razpolagamo z njimi; eni jih kažemo malce bolj kot drugi; eni tudi upoštevamo čusva drugih, saj veš - empatija se temu reče!; vendar se, predvidevam, skrivajo v vsakem od nas, ne glede na to, kako glasno kakšen čustveno otopeli bebec trdi, da jih nima. Ni res - le prepričal se je, da je bolje živeti brez njih.

Pa saj ima mogoče prav; preprosto lažje je, če si misliš in se prepričaš, da jih nimaš. Odmisliš vse in le si, dihaš, živiš, bije ti srce, prehranjuješ se in potem to daš ven, se zabavaš in delaš kar hočeš in te čisto en k*** briga za druge, predvsem za kakšnega posameznika, ki bi mu celo lahko pomenil več ali pa bi (bognedaj) on pomenil tebi. Ker potem šele pridejo problemi. Vedno se namreč pojavi tisto grintasto, nadležno vprašnje "Kaj pa sva midva?" In če se, spet bognedaj, odločiš, da si celo kaj pomeniš, potem nisi več sam. In četudi je to lahko BAJE tudi zelo lepo, za večino zna pomeniti, da ti drugi, predrzni posameznik prej ali slej začne "srat" in se vtikat v tvojo osebno svobodo. To pa nobenemu ni všeč. Čeprav je seveda res, da nihče niti ne zna povedati, kaj naj bi ti ta zaljubljeni osebek s svobodo drugega počel. Jo poteptal? Jo ukradel? Zakleniti v nek stolp se je tudi ne da?! Torej - kam naj bi ta tako opevana svoboda ušla? 

Verjetno je bolj kot terminološki izraz "izguba svobode", ki je izredno popularen in skorajda v 98% uporabljen ravno na področju področju ljubezenskih zvez, primeren sklep, da se v ozadju skriva problem odgovornosti. Odgovornost, odgovornost, kaj mi bo!? V zvezi bi torej moral imeti določeno dozo odgovornosti do osebe s katero si. In bi to posledično pomenilo, da se ji kdaj sam od sebe javiš, jo daš na prednostno listo, se družiš z njo in podobno. Vsekakor to ne pomeni, da ti bo tista oseba odžrla družbeno življenje, ti eliminirala prijatelje in te nasploh naredila v pohlevnega kužka, nesposobnega življenja izven okvira "para". Ne. Nikakor. Vendar ta misel verjetno kar prevladuje med sodobnimi moškimi; posledično se seli tudi med ženske pripadnice, ki se bomo verjetno tudi kmalu vdale in se "sprijaznile z nižjo plačilno lestvico" in z nekakšnim lažnim občutjem miru, ki ga le-ta nosi s sabo. Nimaš nadstandarda, pa vendar - vsaj trpiš ne in ne hrepeniš venomer po teh - pfff, čustvih.

Potem pride ven splošno mnenje, da on pač enostavno ni za zveze, da se ima čisto fajn v svojem malem svetu, s svojimi prijatelji, z občasnim seksom, z občasno bližino, z občasno interakcijo z nasprotnim spolom. Vse, kar je več kot to, je namreč nevarno. Tvegati, da te bo nekdo imel rad. Mogoče celo tvegati to nevarno dejstvo, da boš ti nekoga vzljubil! Da boš pogrešal njen vonj, njene objeme, mogoče jutranjo kavico, ki to jo z ljubeznijo napravi in občasen sms, ki ti zaželi lep dan in uspeha v bitki v službi, na faksu, kjerkoli že. Ah, kaj si boš tega želel? Tako je brezveze.

Mogoče pa je del resnice tudi, da s čustvi tvegaš, da si lahko v tem procesu celo ti, nedotakljivi, prizadet. Zato predlagam, kakor je že splošna praksa, da se dajmo rajši čisto vsi zaviti v mehko mehko vatko, tako primerno za dojenčkovo rit in moška jajčka; torej ustvarimo en lep, lahkoten, brezčutni mehurček in si dajmo, le vsake toliko, res čisto od daleč, brez odvečnih besed in brez odvečnih, nadstandardnih dejanj dajati vtis, da se imamo blazno super fino in da je ta sodobni lajf tako blazno brezbrižno kul! In kul je ravno zato, ker lahko vsi delamo, kar hočemo, brez čustev. Res nam je lepo! In plač tudi kmalu sploh ne bomo več rabili. 

Priznati si, da je ravno ljubezen tista, ki še osmisli ta, vsak dan bolj čuden svet, je zelo ... nagrajujoče. Si se ti, ja točno ti, našel v tem zapisu? Upam. Javi se kaj.

(Z.E)