Gipsy soul in best woman time

Na pot v daljno Azijo rada zanese želja, ki v tebi tli leta. Tako mogočna in goreča, da se sploh ne oziraš na mnjenja, pripovedi, prepreke, čustvene vrzeli. Greš. Ker moraš. Ker čutiš, da je le to prav. 

Včasih ... pa nam odhod tja daleč na vzhod preprečijo povsem vsakdanje okoliščine. Naj bodo to študijske ali službene obveznosti, včasih osebna ali finančna stiska. Vendar pa je želja po potovanju, spoznavanju novih in drugačnih ljudi, uživanje v drugih kulturah, barvah in vonjih, življenjskem slogu in pogledih na svet po navadi dovolj močna, da se slej ko prej odločiš in odrineš na pot. Sama se v Azijo zaljubljena. Blazno mi je simpatična in dinamična, hmm, tako nekako kot visok črnolasec. ;)

Odrineš na Pot, ki se ji reče potovanje tja daleč, v tebi znano-neznani svet. To je vedno tudi pot, ki neizogibno spremlja potovanje vase. Tega se iskreno zelo slabo zavedamo, na pot praviloma jemljemo visoko zmogljive fotoaparate in okretne kamere ... in potem se po vrnitvi domov zavemo, da se tistega, kar je pri takšnih potovanjih najbolj vredno spomina, ne da ujeti na nobeno fotografijo in noben filmski trak. 

Občutki, spoznanja in nenadni uvidi, ki smo ji tako milostno hvaležni na takšnih potovanjih, ostanejo na veke zapisani v gubah naših starih in vse bolj modrih duš. Ko je klic duše dovolj močan, odpadejo vsi izgovori, da za tako dolgo pot morda še ni pravi čas ali ni dovolj denarja. 

Letos moja duša  kriči že od februarja. Zdi se mi, kot da hlastam po nasičenem zraku, potnem telesu, umazanih nogah, napol pokvarjenem skuterju, barantanju, nenavadnih odzivih, žgočem soncu, spanju v kolibi, palačinkah za zajtrk, svobodi ... Alternative Aziji skoraj ni. Skoraj. Skoraj pa zato, ker obstaja še en poseben koridor na planetu, kjer se počutim tako domače, kot v Deželah smehljaja. Osrčje Balkana. Naj mi pade luster na glavo, če svoje gipsy soul nisem v prešnjem življenju izolikovala ravno "tam dol". Ne vem ali je kriv flow, ki ga tam doživim, ali prelepi spomini na že prepotovan Balkan, ali pa zgolj lastno prepričanje. Morda obstaja zgodovinska prepletenost o kateri nimam pojma.

Torej, ja, nič od Azije letos. Veliko Balkana in best woman time mojemu predragemu nostalgiku! Z veseljem in ponosom. Do prihodnje Azije pa me držijo pokonci končne strnjene misli.

Ljudje, ki imaš na poti priložnost spoznati, dajejo različna mnenja o tem, kakšne so mogočne poti do sreče. Nekateri od njih so izrazito duhovoni, nekatere materialne narave. In čeprav na vseh potovanjih izkusim morje srečnih trenutkov, na koncu vedno spoznam, da je sreča tisto, kar je v nas samih in da zanjo ni potrebno narediti nič posebnega, še potovati ne. Vse kar moramo storiti je, da jo najdemo v lastnem srcu in da sprejmemo, da nam je dana kot naše pravo, naravno stanje.

Povabilo na kavo. Hvala.

Moški in ženske smo si različni. Zelo različni. Mars. Venera. Tako različni, da se večino časa niti ne razumemo prav dobro, vsaj ko gre za začetno fazo spoznavanja dveh osebkov nasprotnega spola. Ženske še posebej rade rečemo nekaj, mislimo pa nekaj čisto drugega. Osebno mi je neizmerno zanimiv fenomen vabljenja na kavo. Seveda, vse skupaj se kakšen teden prej začne na Facebooku, ker je to zdaj moderno. Prečesan profil, pridobljen prvi vtis in ustvarjeno mnenje. Marsikaj sem že doživela, pri sicer rosnih 27, nisem ravno od včeraj. Vedno dam priložnost vsakemu, ki klikne na chat ikono, saj sem mnenja, da morda je nekdo kliknil po naključju na moj profil, prav nihče pa za chat. Če imam čas odgovorim takoj, če ga nimam pustim pogovor neprebran, saj se mi ikona "seen" brez odgovora zdi ignorantska. 

OK, povabilo na kavo. Prečesan FB profil. Vpogled vanj imam omejen. Nimam javnih objav, ker vsi zapisi pač niso za vse ljudi. Morda bi komu zaradi tega povečala pritisk, spet drugi zaradi takšne ali drugačne slike ne bi dobro spal, tretjim bi se zdela zafnana, četrtim odgovarjam, petim se zdi, da letim. Vsak po svoje in prav je tako. Tisto kar obiskovalci vidijo, jim ustreza. Zgleda. Dogaja se mi, da takoj po treh ali štirih besedah dobim povabilo na kavo, tako ali drugačno. Saj razumem, da se nekaterim mudi in da bi radi čimprej spili tist kofe, ker vam pritisk pada. Vendar meni pritisk naraste ... Kar hitro po prvih izmenjanih besedah. Nekateri si predstavljajo spoznavanje prek spleta na svoj način. Recimo takole: dej mejl, pošlji sliko (je ne vidiš na profilki?!), greva na kofe, ... 

Počakajte! Dajmo se ustavit! Preden dam svoj mail, bi rada vedela komu ga dam. Treba se je predstavit, povedat nekaj o sebi. Se strinjamo? Se. Še zdaleč ni samo kliknit ikonico: #RADBITESPOZNALVŽIVO ali karkoli je že to. Slike meni že dolgo niso pomembne, pomembno je kako steče pogovor. Le zakaj bi šla z nekom na pogovor, če imam občutek, da se bom tam počutila kot na zaslišanju. To se mi ni zgodilo enkrat, ampak n-krat. In ker sem tip človeka, ki ne razlaga rad o sebi, sploh pa ne o svojih občutkih in planih, je to povabilo zame metek v glavo. (ups)

Zgodilo se mi je enkrat, leto nazaj, da sem prijetnega fanta sama povabila na kavo. Češ, pogovarjajva se, povej mi kaj o sebi. Prav hitro me je ustavil in dodal: "Dobro me poslušaj, ti in jaz nikoli ne bova hodila na kavo." Takrat sem si mislila, pfff, kakšen narcis. Ampak je imel še kako prav. Danes imam z njim najlepši možen odnos, brez sprenevedanja, pustih in praznih besed. Vsakič, ko se vidiva, se oči zaiskrijo. In ta odnos sva gradila in ga gradiva v telovadnici, na tekaških poteh, ... 

Veliko raje, kot vabilu na kavo, se odzovem povabilu v hrib. Po pravici povedano, posedanja v kafičih ne maram in se ga na veliko izogibam. To se mi zdi totalna izguba časa. Produktivnih stvari nikoli nisem naredila ob skodelici nebeško dobre kave, ampak v tišini, z zbranimi mislimi. Priznam, da neštetim povabilom na kavo rečem "ne", ker me ne prepričajo. Skoraj vsakemu povabilu v hrib rečem "ja". Ko hodim in opazujem okolico se počutim živa, refreshirana. Osebno se mi zdi bolj pristno stkan osebni odnos takrat, ko zaradi narave gibanja srce bije hitreje, zaradi zadihanosti pa moraš precizno izbrati besede, ki jih izrečeš. Neumnih besed in stavkov ni. Vse je stvar interpretacije. Pa kaj je lepšega ... kot vzpon po neuhojenih poteh, pa snežni preprogi, ... Se ti zdi čudno? Morda. :)

Kakorkoli, kava gor, kava dol, posvetilo se mi je, da sem bila večkrat povabljena na kavo od fantov, ki so mi bili všeč, a se nisem vsakič odzvala. Večkrat se mi je zazdelo, da je bilo vabilo izrečeno bolj iz vljudnosti, ampak, oh, kako sem se motila. Koliko zamujenih priložnost! :) Še vedno so tukaj vzponi in še vedno so in bodo priložnosti. 

#2015

Blog napišem tu in tam. Predvsem takrat, ko moje misli postanejo dovolj glasne, prodorne in na trenutke nekoliko nadležne. 2014 se je končalo v stilu. Predvidevala sem, da bo tako. Decembra ponavadi zamenjam dan za noč. Naredim kar nekaj nepremišljenih potez, moje srce se odpre in roke postanejo neverjetno dolge. Objela bi lahko svet. Takrat nimam časa za analiziranje. Namensko si nadenem še večji nasmeh na obraz in uživam trenutek, praznični čas. Priznam, da sem proti zaključku leta naredila veliko napako, ki se je ne bom nikoli s ponosom spominjala. Ampak, na napakah se učimo, al kako že pravjo. :)

Tudi zaradi te napakice, napake, NAPAKE, je januar dobil svoj ritem. Veliko premišljujem. O sebi, o tebi, o prijateljih, o "prijateljih", o ljudeh, ki so okoli mene. Prav vse, od prvega do zadnjega spoštujem. Želim jim dobro. Ampak vem, da nekateri pač niso "zame". Niso tisti, ki bi jim zaupala, predala moje misli, povedala kaj se mi je lepega zgodilo, kam nameravam odpotovati, storiti, narediti. Nekateri so bežni znanci in to bodo ostali. To je ena od novoletnih zaobljub, ki sem jih začela pisati že oktobra. Premišljeno, z veliko samo-provokacije. Okoli sebe želim ljudi, ki mislijo podobno, so v odnosih pristni ... O teh odnosih bi lahko pisala do jutri ... Tako kompleksno smo sestavljeni ... in to navdušuje. 

Druga samo-provokacija pa je bila, da bo leto 2015 minilo v tekaškem ritmu. Mislim, da sem nekje že pisala, da se mi je po 13 letih rokometa šport uprl. Meni, profesorici športne vzgoje. Enostavno sem za leto ali dve imela dovolj aktivnosti, ki me je izčrpavala, spravljala v skrajne meje in škodila mojemu telesu. Prišla sem celo do točke, ko mi je enostaven sprehod predstavljal breme. Pa se nisem silila. Telo, predvsem pa glava, sta to potrebovala. Počitek. Izredno domač mi je občutek užitka, ki ga po prijetni telesni aktivnosti pridobiš. Pogrešala sem ta občutek. Pogrešala sem vznemirjenje, ki ga prihajajoči trening prinese. Poznam se do obisti. Vem, da tisto kar je dobro za druge, lahko meni škoduje. Sem pilates freak. Posturo svojega telesa obvladam, Vem, da moja hrbtenica nima idealne S linije, da malo "visim", da med mišična koordinacija nekje šepa. S tem sem se sprijaznila (težko). :) Nikoli si ne bom privoščila boot campa ali cross fita. Tam nisem doma, oz. tam ni doma moje telo. Veliko raje se priklopim na reformer, pilates stol, ali samo uležem na blazino in pilatesiram. Obožujem inteligenco giba, ki ga lahko s močno koncentracijo in samozavedanjem telesa naredimo. Operirano koleno in rama mi govorita v prid. :) A ponavadi ta vadba ni povsem sproščena. Predvsem zaradi tega, ker kot inštruktor ves čas razmišljam kaj se sedaj z mojim telesom dogaja. Kakšno poravnavo držim, katere mišice so se aktivirale. Blazno naporno. :) Rešitev sem našla v tem, da se obujem, oblečem, nataknem slušalke in grem. Tečem. Diham. Prevetrim misli. Opazujem okolico. Želim občutek lahkotnega koraka, ki sem ga pred nekaj leti (leti!) že imela. Treniram, da lahko kasneje tekmujem. Občutki zadovoljstva pred, med in po vadbi se vračajo. Počasi, a zagotovo. In danes vem, da ne treniram zato, da bom boljša, kot nasprotnica. Vem, da treniram, da premikam svoje meje. Predvsem meje, ki si jih postavim v glavi, v mislih. Telesno vem, kje sem.

Vem, da bo 2015 čudovito!