Enkrat DIFOUC, ...

Balkanska ulica mi trenutno igra v ozadju. Na televiziji pa jasno, stavka javnega sektorja. Seveda stavko podpiram. Kako je le ne bi. Spadam v javni sektor, šolstvo. Pri 24 se mi delajo sivi lasje. Moj bog, par 5€ za črno barvo za moje lase bo potrebnih. O kakšnem znižanju plač le govorite. 

Spominjam se, ko me je mamica vprašala kaj bi rada delala v življenju. Kaj mislim, daje tisti pravi poklic za mene. Vedno sem imela le dve izbiri. Ali bi bila kirurginja, ali pa to kar danes sem - prfoksa telovadbe. To prfokso telovadbe sem pojerbala po mamici, bivši jugoslovanski prvakinji v petoroboju.

Pri meni ni bilo nič čudno,da sem pri treh letih delala kolesa okoli hiše, pri osmih mi je sosedova škarpa služila za seskok iz navidezne gredi, pri desetih sem se igrala biatlon na rolerjih. Puško je predstavljala silikonska pištola od očeta. Pri dvanajstih sem bolje rolala nazaj, kot naprej. Če mi verjamete, nekaj skokov sem izvedla na rolarjih. Pri petnjastih, ko sem poletne počitnice preživela na morju, smo z morskimi frajerji skakali iz svetilnika. (Morda od tu sive lase na mamini glavi.) 

Živčna sem bila, če so me oblačili v dekliške oblekice, ker so bile tako nepraktične. Lasje so bili vedno postriženi na kratko. Roke opraskane, kolena bolj kot ne, krvaveča. Bojan (Bojan Car) mi je pri desetih dal avtomatika. Mariji se je skoraj zmešalo, ampak midva se nisva dala. Takrat sem vedela o motorjih vse. Divja narava.

Po končani gimnaziji sem zakorakala na Gortanovo 22. DIF. Meni se še vedno zdi ta kratica tako frajerska. Sama beseda DIF ponazarja Državni Inštitut za Fiskulturo. Pri nas je FŠ, v Zagrebu KIF. Jaz pravim, da biti DIFouc je privililegij. DIF pomeni še mnogo več. Recimo: Danes Imam Frej in pa Društvo Intelektualnih Frajerjev. 

Difouci se med seboj nekako zavohamo. Zdi se mi, da smo tako prvinski. Meni vedno zaigra srce, ko srečam kolega (pa tudi kolegico) difouca. Neka posebna energija se pretaka med nami. Vsi s podobno življenjsko izkušnjo, roko na kateri se še vedno poznajo žulji iz gimnastične in tisto pravo, športno srce. O ja, pa saj ni čisto vse idilično, znani so tudi difovske zdrahe in spori … Veliko tega verjetno izvira tudi iz športa izhajajoče tekmovalnosti. 

DIF ti nudi veliko več, kot le celoviti študij. Tam si primoram se soočiti sam s seboj. Sediš na robu bazena, na dnu so uteži, potop je nekje na 3m. Dihaš. Prepričuješ se, da zmoreš. Nevede ti tečejo solze predaje. Ma kakšna predaja neki ! Če so zmogli vsi, bom tudi jaz ! Fajterji do konca. 

Roke imaš namazane z magnezijem. Že stotič si v glavi ponavljaš rotacijo, čas odriva, gibanje rok, gibanje nog. Roke so žuljaste, vsi buljijo v tebe. Srce ti razbija tako, da imaš občutek, da se ti premika majica. Lasje ti že spet ne stojijo prav. Čelo je potno, čeprav je v telovadnici minus. Toni te čaka. Potrpežljivo. Vse je na tebi. Premagaš strah. Vsak ga premaga. Mora ga. Nujno potrebno. Drugače nisi DIFOUC. Nisi frajer. 

Študiraš kinematiko, pregleduješ učne načrte, hodiš v razred, razdajaš se, iz sebe daješ maksimume. Zdrav način življenja želiš približati ljudem. Navdušen si, ko ti uspe. Difouc je v resnici nežna duša. Mačistično se obnaša zaradi okolice. :)

Ko potem poslušam vsa ta sranja okoli zvišanja normativov, znižanja plač, neustrezni delovni obveznosti me skoraj popade tisti malomeščanski duh. Da bi se človeku zavrtelo in zmešalo. Jaz želim, da moji otroci začutijo isto vedrino do življenja, kot jaz. Da bodo srečni otroci. Da bodo še vedno lahko obiskovali vse interesne dejavnosti, ki si jih bodo želeli. Naj okusijo življenje v vsej svoji veličini. Zakaj bi jim zagamani duh državnega zbora to vzel. Ne vidim potrebe.  

Državniki, vse vas bi dala v bazen, da bi plavali neprekinjenjo eno uro, s potopi (zaslužite si tudi kakšno utež). Da bi odtekli svoj max pulz na Cooper testu, da bi na tleh delali salte. Pospešite korak okoli Triglavskih jezer ali pa eskimutirajte v ledeno mrzli Soči. Dajte, športajte. Šport krepi telo in duha ! ! ! Predvsem duha si je potrebno okrepiti. Patetično.

... Šanghajska klofuta vas še vedno čaka.