It pains me to continue, but it hurts much worse to stop.
Predvčerajšnim sem vrgla svoje rokometne superge v koš. Za
vedno. Forever. Razlogov je več, kot preveč. Dejstvo je, da ga ne želim več
igrati. Enostavno. Kot majhna punčka, ko se odloči, da ji ena Winxica ni
dovolj. Rokomet je moja prva in edina ljubezen, katera me je vedno spremljala
povsod. V mračno-temačnih in sončnih dnevih. Ko so me vsi drugi zapustili, je
bil rokomet še vedno ob meni. Iz mene je naredil boljšo, močnejšo osebo.
Najlepša stvar vsega so vse tiste stkane, pristne vezi med nekom s katerim
pretakaš pot za isti cilj, si deliš klopco v garderobi, jočeš od gromozanskega
smeha. So stvari, katere ne morejo vedeti vsi, ne morejo vedeti ljudje, ki še
nikoli niso bili v športu, bili del ekipe. To so tiste majcene, drobne stvari
za katere vemo samo mi. Naše unikatne šale in nori pogovori, vse to skrito za
štirimi stenami. Take stvari so nas naredile posebne in drugačne. In btw, kar
je drugačno je privlačno! ;) potegnila sem črto, z največjim rdečim markerjem
in vsemu naredila konec. The end. Likof. Ob koncu vsega skupaj čutim
gromozansko olajšanje. Svobodo. Prav zares.
»In ... Murč, kaj boš zdej?« Čist simpl vprašanje. Imam tud
simpl odgovor. Lahko vam ga zaupam samo tako, da vam opišem moj včerajšnji dan.
Prebudila me ja budilka v obliki mačjega MJAVA, še preden sem se dobro zavedala
sem že bila v Ljubljani. Moja Urši je dokončno dobila potrdilo, da je prfoksa.
Res je faca. Na hitro staršem obljubim, da se tudi jaz v maksimalno petih letih
slikam z gospodom z vsemi tistimi verižicami okoli vratu (beri: dekanom
univerze). Že hitim na faks, kjer tri urice minejo hitro kot za šalo. »Živjo
punci, kaj želita«, s svojo najjačo frendico sediva v centru Ljubljane, jeva
XXL sadno kupo in skrito opazujeva mimoidoče, v ozadju nek gospod za nekaj
cekinov poje pesem Fast car.
Ura teče in že Škisava (Škisova tržnica). Vidimo kup poznanih obrazov, lica so zapolnjena z nasmehom, v očeh iskrice. Lepo je. Andrej Šifrer nama zapoje še tisto za naju ... Saj poznate: moji Špeli iz planin, pod srcem pustil sem spomin.:) Zabavam se. Noč se počasi poslavlja, pozdravlja nas novo jutro. Izmenjava si pogled, brez besed. V varnem objemu postelje se zbudim okoli 9 ure. Novo jutro, nov dan. Novi izzivi. Nove prepreke. Vsemu bom kos. Smejem se na ves glas, srečna sem. SREČNA. Hej, in a ni to vse kar šteje? AKCIJA!
(Špela Murn)
Ni komentarjev:
Objavite komentar