Hej! Spet so me zasrbeli prsti in spet se backpackerski nahrbnik polni. Tokrat poletimo v Indonezijo. Obljubljeno Indonezijo. Ravno pregledujem mail box, da ugotovim kdaj se je načrtovanje sploh začelo. Karta je bila vplačana marca, torej so glave pregorevale od idej februarja. Pred tem je bilo nekaj kaotičnih mesecev, dogodkov, spletov okoliščin, načrtovanih srečanj, nenačrtovanih občutkov ... in vse to je pripeljalo do klika in odločitve, da je ponovno čas, da zadihamo in predihamo na drugi celini.
Vedno znova mi je fascinantno in smešno ob enem ... kako se stvari počasi, a zanesljivo, spreminjajo, ko se približuje dan odhoda. Sama postajam neverjetno umirjena. Zjutraj celo ne zamujam v službo :) in popoldan imam neznansko veliko časa (sposobnost organizacije?!) Na kup kakšna dva tedna prej zlagam cunje, primerne za pot. Letalske karte in nastanitve so spravljene v posebnem boxu in kar na enkrat se počutim zares svobodno. Pa ne, da me drugače karkoli utesnjuje, oz. omejuje. Priznajmo si, kdaj pa kdaj pa se naveličaš delavnika in tempa od 7:00-22:00. Rabiš čas, da se fokusiraš, natakneš sončna očala in enostavno živiš trenutek.
Mati geografinja je pomirjena, saj je naštudirala klimo, morebitne neprijetnosti, seznanila se je/in nas z religijo, znamenitostmi ... in vsakič znova navrže:"Uživajte, fouš sem vam!" Tenks mami, you are my superstar! <3 Zanimiva mi je tudi sestra, biologinja. Njo ne zanima podnebje ali kultura. Ona mi že dva meseca razlaga o neki avtohtoni vrsti opic, ki naj bi tam živele in me prosi naj svojo foto kartico napolnim s čisto vsakim primerkom opic. Poleg vsega tega pa jasno doda, da Urša nikar ne pozabi na kako lepo zapestnico, saj veš kakšno! :) Nekateri želijo samo pretkano zvedeti ceno letalske karte (zakaj bi bilo to zaupno?!), drugi pač ne želijo vedeti ničesar;).Jaz se strinjam z vsem. Tudi s tem, da mi bratranec, strasten zbiratelj magnetkov spretno naroča, da prav z vsakega mesta prinesem enega. OK tudi temu. :) Zanimiva so mi vprašanja, če se na poti česa bojim in kaj, če se mi kaj zgodi. Priznam, saj razmišljam o tem ... a vedno znova pridem do zaključka, da se mi lahko hude stvari zgodijo tudi doma. Enostavno, stvari vzameš v svoje roke, si dober do ljudi, in verjamem, da bodo tiste srečne Kupidove puščice usmerjene v nas.
Češnjo na vrhu prihranim za konec. Bojan. On se že dva meseca dela, da ne ve ničesar. Potem sprašuje mamo, da v kateri konec sveta spet MORAM jit?! Zabava! Danes pri kosilu me je vprašal kdo nas pelje na letališče. Juhu, moj Bojan je zbujen. Pred nekaj leti se je glasno tolažil, da dlje kot do letališča v Milanu ne bomo prišli. Pa še do tam nas bo zapeljal on. Pa je zelo dobro vedel, da se bo brez težav končalo prvo potovanje po Tajski. Tako, kot ve sedaj, da je ekipa, ki potuje, prefrigana, nekoliko samosvoja, pripravljena na uživanje in seznanjena z izzivi.
Pogled mi uhaja proti nahrbtniku. Ne vem, če imam vse in ali se že čisto pripravljena na odhod. Pa saj, ali smo kdaj zares pripravljeni na karkoli? :) Vem, da mi bo jutri zaigralo srce, ko jih bom objela in se poslovila od svojih. Ravno tako pa mi bo zaigralo srce, ko bo letalo pognalo svoja kolesa in se dvignilo v višave. #summerinindonesia #happydaysinindonesia!
Javila se bom, obljubim. Ne vem pa kdaj in kolikokrat. Dvojčki. Dvojnost! :)
Mati geografinja je pomirjena, saj je naštudirala klimo, morebitne neprijetnosti, seznanila se je/in nas z religijo, znamenitostmi ... in vsakič znova navrže:"Uživajte, fouš sem vam!" Tenks mami, you are my superstar! <3 Zanimiva mi je tudi sestra, biologinja. Njo ne zanima podnebje ali kultura. Ona mi že dva meseca razlaga o neki avtohtoni vrsti opic, ki naj bi tam živele in me prosi naj svojo foto kartico napolnim s čisto vsakim primerkom opic. Poleg vsega tega pa jasno doda, da Urša nikar ne pozabi na kako lepo zapestnico, saj veš kakšno! :) Nekateri želijo samo pretkano zvedeti ceno letalske karte (zakaj bi bilo to zaupno?!), drugi pač ne želijo vedeti ničesar;).Jaz se strinjam z vsem. Tudi s tem, da mi bratranec, strasten zbiratelj magnetkov spretno naroča, da prav z vsakega mesta prinesem enega. OK tudi temu. :) Zanimiva so mi vprašanja, če se na poti česa bojim in kaj, če se mi kaj zgodi. Priznam, saj razmišljam o tem ... a vedno znova pridem do zaključka, da se mi lahko hude stvari zgodijo tudi doma. Enostavno, stvari vzameš v svoje roke, si dober do ljudi, in verjamem, da bodo tiste srečne Kupidove puščice usmerjene v nas.
Češnjo na vrhu prihranim za konec. Bojan. On se že dva meseca dela, da ne ve ničesar. Potem sprašuje mamo, da v kateri konec sveta spet MORAM jit?! Zabava! Danes pri kosilu me je vprašal kdo nas pelje na letališče. Juhu, moj Bojan je zbujen. Pred nekaj leti se je glasno tolažil, da dlje kot do letališča v Milanu ne bomo prišli. Pa še do tam nas bo zapeljal on. Pa je zelo dobro vedel, da se bo brez težav končalo prvo potovanje po Tajski. Tako, kot ve sedaj, da je ekipa, ki potuje, prefrigana, nekoliko samosvoja, pripravljena na uživanje in seznanjena z izzivi.
Pogled mi uhaja proti nahrbtniku. Ne vem, če imam vse in ali se že čisto pripravljena na odhod. Pa saj, ali smo kdaj zares pripravljeni na karkoli? :) Vem, da mi bo jutri zaigralo srce, ko jih bom objela in se poslovila od svojih. Ravno tako pa mi bo zaigralo srce, ko bo letalo pognalo svoja kolesa in se dvignilo v višave. #summerinindonesia #happydaysinindonesia!
Javila se bom, obljubim. Ne vem pa kdaj in kolikokrat. Dvojčki. Dvojnost! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar