Pa ti, se boš kdaj zresnila?

Kul mi je. Ti, si kul? Veš, nikoli ne pišem direktno o tebi. Prejšnji teden sem dobila kar nekaj vprašanj, če sem "jaz" v besedilu. Po pravici, marsikatero ime je izmišljeno, niso pa izmišljeni dogodki. Natančno takšni so, kot jih vidim jaz.  Niso olepšani, ker jaz ne olepšujem stvari. Celo še bolj surovo jih prikažem, ker življenje pač takšno je. Opazujem, kot sova. Poslušam ... kot ris. V tem se zabavam, v tem rastem in uživam. In ne bom se prenehala igrati, ker sem vsako leto starejša. Stara bom takrat, ko sem bom nehala igrati.

Zresni se. Pa se boš ti kdaj zresnila? Da bi mi mama, oče, teta, stric, bratranec, fant, prijateljica ali kdorkoli, ki me je vprašal kdaj se bom zresnila za to vprašanje poklonil vsaj en evro v shiranega prašička, bi imela za pot okoli sveta. Daj, naredi vse izpite na faksu. Najdi si moža, Blaž Švab se bo zdaj zdaj poročil. Ne objavljaj ves čas slike na instagramu, to delajo srednješolci. Noga ti je nehala rast, skoncentriraj se in postani odrasla. Oseba. Odrasla oseba. 

Ljudi živciram(o), ker stvari ne jemljem tako resno, kot bi bilo po njihovem prav. Ljudje jemljejo stvari preresno. Pravzaprav, ne jemljejo stvari preresno, sebe jemljejo preresno. Življenje je kratko. Padeš izpit na faksu, pa kaj. Popraskaš avto, pa kaj. Zlomiš krtačo za lase, pa kaj. Fant na zabavo povabi drugo punco, pa kaj!  Pleši v dežju. Prihajajo nove priložnosti.

Ni moj življenjski cilj zajebancija, kot se morda na hitro razbere. Resnično pa občudujem tiste, ki mi na objavljeno sliko presne torte na Facebooku komentirajo: "Objavljaš slike hrane na Fejs, a otroci v Afriki so lačni." (kako pa to veš, si bila tam, videla na Fejsu?!) Mislim, da njihov namen ni mene ali tebe opozoriti na to, da v Afriki ni hrane, briga njih za Afriko. Njihov cilj je iz udobja lastnega doma poslati sporočilo:"Jaz spremljam novice, sem izobražen in imam višji potencial, kot objavljanje neke presne torte na Fejsu." C'mon, s takim odnosom ne pomagaš nikomur, samo želiš si pozornosti. (saj glavne vloge ne igra zares presna torta).

Ti isti  pametnjakoviči mi bodo rekli, da sem prestara za igranje igric. Oni mi bodo rekli, da se delam, da sem lepa, pametna, izobražena, full se mi dogaja v lifu, nikoli nisem sama, vedno je okoli družba, ne znam se umirit. Možno. Čist možno. Pametni bodo tudi zakaj je potreben postanek na ležalniku po vzponu na Šmarko, če pa je doma gora perila, ki bi ga morala zlikat že pred, pred, predvčerajšnjim. Povedali bodo tudi, da med petkom in ponedeljkom ne potrebujemo vikenda, ker delo osvobaja. Ne nosi čučke, poravnaj si lase. Ni mi pa jasno zakaj oni hočejo, da se sekiramo za njih, oz. kako izgledamo v njihovih očeh. Obstajajo takšni, ki so nekoliko nerodno razumeli poanto odraščanja in želijo ubiti otroka v vsakem, ki ni postal resen, odgovoren in mrk. "Ne igraj igric - najdi si boljšo zaposlitev. Pilates, ah to je brez-veze. Pojdi na aerobiko. Uči se rusko. Pojdi na online tečaj vazektomije za slepe." Odrasle osebe morajo početi odrasle stvari. Pojdi in glej poročila. Ne moreš brati revije čez dan, to ni zrelo. Moraš se zresnit. 

Prav imajo. Morajo imeti prav. Moram se zresnit. Svet je resno mesto. Ne morem ležati pod borovci, gledati nebo in iskati oblak, ki bi bil podoben Miki miški. Ne morem trošit lastnega prostega časa za prebiranje revij, to ni zrelo. Ne morem sedet na postelji in jest napolitanke, poleg tega pa izgubljat čas na računalniku, ko pa je toliko bolj pomembnih stvari za delat. Uf, mogoče se pa res vpišem na aerobiko, zato, da delam nekaj odraslega, v odraslem svetu. Da spoznam nabitega inštruktorja za katerim norijo vse ženske v mestu (#yolo)!: Bom že morala razumeti, da moram početi stvari, ki mi niso po godu. Svet je resno mesto. Svet postaja tako čudno mesto, da se bomo začeli čuditi starčku, ki z veseljem zapoje vižo domačih, otroku, ki se joka, stisku roke, nasmehu kar tako. Naj priznam, da se velikokrat nasmehnem neznancem. Kar tako, ker sem se to naučila pri Azijcih. Saj nasmeh ne boli. Kaj, nasmeh te boli? Ne. Ne. Poizkusi in spremljaj odzive. Spontano. Sprehajaš se po ulici, se nasmehneš ... in potem odvisno od nasprotnika, ki prihaja čekiraš odzive. Starejši gospod si to interpretira, kot: "Prijazna gospodična. Upam, da je še gospodična." Starejša gospa: "Hvala bogu, še obstaja vzgojena mladina." Gospod srednjih let: "A sem ji atraktiven?! Shit, stara je toliko, kot moja hči." Gospe srednjih let je vseeno, ona skrbi za to kje so njeni otroci in ali je kosilo skuhano. Vrstnik tvojih let ... njemu se dogajajo flashi: "Je to tista ... všeč sem ji. Zakaj se mi smeje? Meni se smeje! Kava. Moram jo povabit na kavo." Oni se tudi še niso čisto zresnili. To sem recimo videla na dveh koncertih zadnji vikend. Nisem pa prepričana, če se niso zresnili ali so v takšnem flowu, ki ga februarja ne moreš doživet. Mojih let. Ne oporekam jim. 

Vsi imamo točno 24 ur na dan, da počnemo točno kar si želimo. Velikokrat pozabimo, da lahko ravno teh 24 ur izkoristimo točno tako, kot si želimo. Vedno imaš izbor - lahko si "odrasla" oseba, ki bo po ulici hodila mrkega pogleda in otožnega obraza. Lahko pa si oseba, ki se nasmehne za dober dan. Lahko poješ presno torto ali pa jo kritiziraš. Vse je stvar lastne presoje in odločitve.

Vedno bom nekaterim čudna, ampak to ni važno. Pomembno je, da ko se zvečer uležem v posteljo, nisem čudna sama sebi. Meni je čudno, da bi šla na uro aerobike. In ne bom šla, ker si ne želim. Vzela bom napolitanke, prelite s čokolado. Poleg si bom iztisnila rastlinsko smetano, tisto najbolj umetno. In počasi pojedla celo škatlo (#sorrybutnosorry).

Samo zato, ker mi je nehala rast noga, ne morem ubiti otroka v sebi. Zjutraj grem v službo, popoldne pač jem napolitanke in gledam nanizanke. In od zdaj naprej bom prepevala na poti do službe. Vse je stvar odločite. V življenju si lahko stara ženička pri desetih, ali pa mladenka pri 90. Jaz izbiram mladost, ker vem, da je odraslost ... Odraslost. Jaz nisem odrasla oseba. Jaz sem otrok v 170 cm visokem telesu. To ne pomeni, da se moram prenehati igrati, to pomeni zgolj, da lahko pojem še več politank s smetano.  Ubistvu sem  do konca zapisa pojedla celo vrečko Raffaella, ki mi je ostal še od rojstnega dne. O-ou.