365+/- dni pred tem

Objava Ne ... Urša, ti tega ne (z)moreš! je dosegla (za mene) vrtoglavih 15.874 klikov. Na klike in obiske strani res nisem pozorna, ker mi je to sekundarnega pomena, pa vendar hvala vsem, ki ste iz 15 svetovnih držav vstopili v moj Vrtiljak in kliknili dotično objavo. Vse od Brazilije, Peruja, Belgije, Anglije, Indonezije pa do Nove Zelandije ... Hej, HVALA.

"Poglej kje si bila pred enim letom na današnji dan, Urška," me je zjutraj nagovoril Facebook in prikazal fotko, ki sem jo slikala tisti dan pred letom (več ali manj). Slike. Za marsikatero si želiš, da je ne bi bilo. Kakšne se razveseliš, ob kakšni zajočeš. Ampak je fora videt kje sem bila pred tremi, štirimi leti. Ni pa me treba spomnit, kje sem bila na današnji dan pred enim letom. Točno vem kje sem bila. V črni vrečki. Plastični. Zadušljivi.

Ljudje so hodili v kopalkah, se nastavljali soncu, rože so cvetele in sonce je sijalo. Bilo je vroče in vračala sem se iz potovanja. Najlepši dan v letu, pozitivnih vibracij, razigranih otrok in podivjanih hormonov. Dan o katerih Nina Pušlar prepeva v svojih pesmih. Ampak, kar se tiče mene, lahko bi bila tudi zima v Ojmjakonu (sorry, mati mi je profesorica geografije).

Nekaj dni prej mi je človek, ki sem ga imela res rada, raztrgal srce. Ma, zgodi se. Se. Se. Nekomu posodiš srce, da ga čuva, on ti obljubi, da ga bo super dobro čuval ... pa si premisli, vrže ga ob tla (ni Housa, da bi rešil situacijo) in ti vrne raztrganega. Poteptanega. Razcefranega. Shit happens. Takrat si žalosten. Ko si žalosten, nekaj časa ne vidiš jasno. Zunaj je lahko najlepše poletje, a ti v emocionalnem deficitu ne vidiš nič razen črnega dima. Črno vrečko imaš na glavi. Vse je črno in govoriš neumnosti - #ljubezenneobstaja, #zakajsemserodila, #zakajvseto, #bokdajsrečazame. Cviliš. Jokaš. Neprestano. Jokaš, ko pada dež. Jočeš, ko sije sonce. Jokaš, ko je oblačno. Jokaš, ko greš po robček, da obrišeš solze od prejšnjega joka. Jočeš, ker v roki držiš robček, ki je bil na skupnem potovanju. Jočeš. Na koncu že ne veš več zakaj, ampak jočeš. Sovražiš radio. Če je on oboževal Thompsona, VSAKO pesem na radiu poje on. Če je rad poslušal S.A.R.S, bo Lutka zaigrala vsakič, ko primeš volan avtomobila. Jokaš tudi na Britney Sperars, Celine Dion, vse Massimove in Dragojevičeve pesmi dobijo neverjeten in neponovljiv smisel. 

Nimaš apetita, ker je edini apetit v življenju, apetit po ljubezni. Neodločna si. Mogoče nisi. Ampak ni važno, ne obstajaš. Vsi so po-parčkani. Vsi imajo nekoga, s katerim bodo ob Ljubljanici šli na sladoled, samo ti ga nimaš. Sramota. Si samo pol osebe. Nepopolna. Izgubljena in neprilagojena okolici. Govoriš neumnosti: "Kaj bom jaz brez njega?!" in "Nikoli več se ne bom zaljubila!" Zbujaš se sredi noči, zasopla in s pospešenim ritmom bitja srca. Pa ti prijatelji govorijo, da bo bolje brez njega, da obstaja boljše življenje. Ampak ti trdiš svoje, da je bila ta ljubezen fantastična in posebna, kot pri Romeu in Juliji.

365+/- dni sem bila TA. Na glavi sem imela črno vrečko. Sonce ni sijalo. Moj emocionalni svet se je odvijal v Ojmjakonu. Sovražila sem rože, ptice v letu, vrvež, vse kar je nakazovalo na srečo. Nisem mogla mimo njegove ulice brez napada panike. Nisem mogla pogledat drugega, ker se nisem mogla sprijaznit, da mi na pot prihaja neki drugi človek, kot ta velika ljubezen. Nisem mogla slišat glas od Žarka Kovačevića iz S.A.R.S.-a, kaj šele poslušat Lutko. Nisem si predstavljala življenja drugače. Bilo je vroče poletje, jaz sem bila v sibirski zimi. Bila sem prepričana, da mi na Viber ne bo nihče več poslal stickerja. Najbolje, da se skrijem in zakrijem. Ravno sem se fino navadila na situacijo - ne obstajam -, se je na chat prijavil tisti, ki mi srce vrgel ob tla dve leti nazaj. Tudi on je imel najino najljubšo pesem, ki je nisem mogla poslušat ... dve leti kasneje, prijavil se je na chat in bilo mi je vseeno. Niti en metuljček se ni prebudil, brez čustev, samo popolnoma vseeno. Da bi mi to rekel nekdo dve leti nazaj, bi mu rekla, da je ponorel. Zdaj mi je vseeno tudi za tistega pred njih, pa tistega in onega, za vsakega sem mislila, da je en in edini, najboljši na svetu. 

NI. To je resnica o mojem razhodu. To je resnica o TVOJEM bilo-katerem razhodu. 

Hvala, ker si se logiral na chat in mi odprl pogled. Preteklih 365+/- dni se ne bi spomnila, če me ne bi spomnila Zuckenbergova ekipa. Ne vem ali mi je popolnoma vseeno, ampak vem, da sem včeraj tekla po ulici, in to ni bila "njegova" ulica, ampak samo ulica, ki me popelje v naslednjo. Lahko poslušam Lutko brez da pomislim na kaj drugega, kot na pesem samo. Vem, da se na Vibru nahaja nov stik, ki pa zbudi metuljček. Vem, da sem srečna, ker sem iz glave potegnila črno vrečko. Plastično.

Na tebi je, da se odločiš. Ali boš jokala in vlekla pregrinjalo čez glavo ali pa si zapoješ v pozdrav in stopiš sreči na pot. Življenje gre naprej, tudi letos sije sonce, rože so še posebej cvetoče.  

Dva-tri-pet-osem let kasneje, na današnji dan, sem se sprehodila čez ulico, kjer živi ... in spet nakazuje na srečo. V eni roki sem imela sladoled, v drugi roki pa knjigo, ki je izšla dva-tri-pet-osem dni po tem, ko sem bila prepričana, da je najbolje preostanek življenja preživeti v postelji. Vse je isto. Imam stickerje. Toplo dlan. Knjigo.

Vržeš črno vrečo v smeti, pa je. Nisi več histerična koza. Pojdi na Instagram in stisni follow tipu, ki mu je ime no_hard_feelings, če nisi prekinila ravno z njim. Bo. Bo. Bolje bo. 

Kaj pa, če je vse res?!