Enkrat DIFOUC, ...

Balkanska ulica mi trenutno igra v ozadju. Na televiziji pa jasno, stavka javnega sektorja. Seveda stavko podpiram. Kako je le ne bi. Spadam v javni sektor, šolstvo. Pri 24 se mi delajo sivi lasje. Moj bog, par 5€ za črno barvo za moje lase bo potrebnih. O kakšnem znižanju plač le govorite. 

Spominjam se, ko me je mamica vprašala kaj bi rada delala v življenju. Kaj mislim, daje tisti pravi poklic za mene. Vedno sem imela le dve izbiri. Ali bi bila kirurginja, ali pa to kar danes sem - prfoksa telovadbe. To prfokso telovadbe sem pojerbala po mamici, bivši jugoslovanski prvakinji v petoroboju.

Pri meni ni bilo nič čudno,da sem pri treh letih delala kolesa okoli hiše, pri osmih mi je sosedova škarpa služila za seskok iz navidezne gredi, pri desetih sem se igrala biatlon na rolerjih. Puško je predstavljala silikonska pištola od očeta. Pri dvanajstih sem bolje rolala nazaj, kot naprej. Če mi verjamete, nekaj skokov sem izvedla na rolarjih. Pri petnjastih, ko sem poletne počitnice preživela na morju, smo z morskimi frajerji skakali iz svetilnika. (Morda od tu sive lase na mamini glavi.) 

Živčna sem bila, če so me oblačili v dekliške oblekice, ker so bile tako nepraktične. Lasje so bili vedno postriženi na kratko. Roke opraskane, kolena bolj kot ne, krvaveča. Bojan (Bojan Car) mi je pri desetih dal avtomatika. Mariji se je skoraj zmešalo, ampak midva se nisva dala. Takrat sem vedela o motorjih vse. Divja narava.

Po končani gimnaziji sem zakorakala na Gortanovo 22. DIF. Meni se še vedno zdi ta kratica tako frajerska. Sama beseda DIF ponazarja Državni Inštitut za Fiskulturo. Pri nas je FŠ, v Zagrebu KIF. Jaz pravim, da biti DIFouc je privililegij. DIF pomeni še mnogo več. Recimo: Danes Imam Frej in pa Društvo Intelektualnih Frajerjev. 

Difouci se med seboj nekako zavohamo. Zdi se mi, da smo tako prvinski. Meni vedno zaigra srce, ko srečam kolega (pa tudi kolegico) difouca. Neka posebna energija se pretaka med nami. Vsi s podobno življenjsko izkušnjo, roko na kateri se še vedno poznajo žulji iz gimnastične in tisto pravo, športno srce. O ja, pa saj ni čisto vse idilično, znani so tudi difovske zdrahe in spori … Veliko tega verjetno izvira tudi iz športa izhajajoče tekmovalnosti. 

DIF ti nudi veliko več, kot le celoviti študij. Tam si primoram se soočiti sam s seboj. Sediš na robu bazena, na dnu so uteži, potop je nekje na 3m. Dihaš. Prepričuješ se, da zmoreš. Nevede ti tečejo solze predaje. Ma kakšna predaja neki ! Če so zmogli vsi, bom tudi jaz ! Fajterji do konca. 

Roke imaš namazane z magnezijem. Že stotič si v glavi ponavljaš rotacijo, čas odriva, gibanje rok, gibanje nog. Roke so žuljaste, vsi buljijo v tebe. Srce ti razbija tako, da imaš občutek, da se ti premika majica. Lasje ti že spet ne stojijo prav. Čelo je potno, čeprav je v telovadnici minus. Toni te čaka. Potrpežljivo. Vse je na tebi. Premagaš strah. Vsak ga premaga. Mora ga. Nujno potrebno. Drugače nisi DIFOUC. Nisi frajer. 

Študiraš kinematiko, pregleduješ učne načrte, hodiš v razred, razdajaš se, iz sebe daješ maksimume. Zdrav način življenja želiš približati ljudem. Navdušen si, ko ti uspe. Difouc je v resnici nežna duša. Mačistično se obnaša zaradi okolice. :)

Ko potem poslušam vsa ta sranja okoli zvišanja normativov, znižanja plač, neustrezni delovni obveznosti me skoraj popade tisti malomeščanski duh. Da bi se človeku zavrtelo in zmešalo. Jaz želim, da moji otroci začutijo isto vedrino do življenja, kot jaz. Da bodo srečni otroci. Da bodo še vedno lahko obiskovali vse interesne dejavnosti, ki si jih bodo želeli. Naj okusijo življenje v vsej svoji veličini. Zakaj bi jim zagamani duh državnega zbora to vzel. Ne vidim potrebe.  

Državniki, vse vas bi dala v bazen, da bi plavali neprekinjenjo eno uro, s potopi (zaslužite si tudi kakšno utež). Da bi odtekli svoj max pulz na Cooper testu, da bi na tleh delali salte. Pospešite korak okoli Triglavskih jezer ali pa eskimutirajte v ledeno mrzli Soči. Dajte, športajte. Šport krepi telo in duha ! ! ! Predvsem duha si je potrebno okrepiti. Patetično.

... Šanghajska klofuta vas še vedno čaka.

Bojc je CAR

'60 letniki so zakon. To poslušam zadnjih 10 let. Od njega. Tako ostali od mene poslušajo: "Bojc je car, Bojc je zakon." Bojan se ne jezi. Njemu življenje predstavlja izziv. Bojan si enkrat na dan vzame minutko zase. Ko nas je prvič seznanil s "minutko zase", smo se seveda krohotali od smeha. Ampak zdaj vemo, da ko Bojana ni na spregled, ima minutko. Takrat ga ne kličemo, mu ne utrujamo, ampak mu pustimo, da uživa minutko. Mislim, da ni potrebno dodati, da minutka traja 60x več, kot le ena. 

Bojan ne živcira ljudi okoli sebe. Ko se gremo šoping, šoping v Grazu on mirno čaka. Opazuje okolico, nam potem pove anekdote. Stoji pred trgovino, da mimoidoči mislijo, da je varnostnik stavbe. Bojan je srednje visok, malo bolj okrogle postave. Ampak se nič kaj ne sekira okoli tega. Vedno tudi pove: "Urša, debili ljudje smo srečni ljudje." 

Spominjam se, ko sem ga prosila, da nas zapelje do letališča. Seveda se ni pritoževal, a nam je v poduk navrgel: "Dlje, kot do Milana, ne boste prišli." Hja, zmotil se je. Tako sem pridobila dodatno zaupanje pri njemu. Zdaj je užaljen, če nas do letališč zapelje kdo drug, ali še slabše - da nas kdo drug pride iskat. :) Bojan je car. Smešno mu je, da ko čakamo prtljago vsi ostali skačejo po oknih in mahajo prihajajočim. Njemu so ti ljudje nekakšne igračke. Veš, izklopiš zvok in gledaš mimiko. Kot opice skačejo, se obračajo, smejejo, jokajo, ... Nikoli in nikdar se ne bo izpostavil v javnosti, ker mu je ostal folk smešen. Ko zapuščamo terminale se nam vedno smeji, češ: "Doma ste. Dobro izgledate."

Bojan se ni nikoli javno strinjal z izbiro moje fakultete, čeprav je izredno ponosen na vsak moj dosežek. Bojan je želel, da bi študirala veterino. Zdaj ima željo, da naredim NPK čebelar/čebelarka. Da bi skupaj razvijala domačo obrt. DIF mu ni bil po volji, ker naj bi bili difouci lufterski. No, lufetrsko strast sem prevzela po njemu. Tako mama vedno kriči, da naju ne bi mogli nikoli zatajiti. Pogosto luftava skupaj. Kar tako, nenapovedano. To so najbolj smešni in zabavni trenutki.

Bojan ne mara hašišarjev. Naj pod pojem hašišaš dodam opombo, da je to za njega vsak, ki kadi cigaret. Lansko poletje mi je jasno in glasno naznanil, da sem se zmotila, če mislim, da bodo hašišarji hodili okoli naše hiše. No, saj je vedel, da tudi pri meni kaj takšenga ne bi šlo skozi, ampak mi je vse skupaj navrgel kot opozorilo. Kričeče opozorilo.

Bojan vsakemu otroku reče Domfi. Ampak to je najbolj ljubkovalno izrečeno ever. Predstavljajte si potem prizor, ko okoli njega skače 10 otrok iz bližnjega vrtca, se stiskajo k njemu, on vsakemu reče Donfi, ampak vsi vejo za koga gre. Tudi, ko so ti otroci starejši vedo, kdo je stric "Donfi", in ga imajo radi.

Bojan je največji športni navdušenec rokometnih tekem ever. Ko sem ga nekoč vprašala kateri šport je treniral je bil odgovor jasen: balinanje. Ampak on o rokometu ve vse. Ne zafrkavam se. Njemu so popolnoma jasne postavitve, obrambne formacije, kontre in polkontre. Njemu je jasno kdaj se menja golman in kdo igra centr halfa, kdo špico in zakaj. Mogoče se je vsega tega naučil od mene, ko je pozorno poslušal monologe. Mogoče se je vsega tega naučil na internetu, ali prebral iz Ekipe. Bojan občasno glasno komentira tekmo, takrat mu navržem, da je bolje biti tiho in se smehljati. Ampak on tega ne more, on je strasten navijač. Ampak navijač te mere, da ko je tekme konec jo pozabi in gre na coca-colo v bližnji lokal. Doma mi nato obrazloži vse igralne situacije in takrat zaključimo to temo. Bojan je car.

Velika večina mojih prijateljev je v preteklosti mislilo, da je Bojan profesionalni boksar. Mišice in konstituacija telesa (nekoč) sta govorila v prid tej misli. Si predstavljtate kako nas je to zabavalo. :)

Bojan je oseba, ko ne bo nikoli na glas hvalil svojih domačih. To mu je patetično. Tako, kot meni. Njemu več pomeni, da stvari stojijo tako, kot morajo. Kvazi hvala ga ne navdušuje, ga pa zabava. Zato je občasno piker. Bojan je ponosen človek.

Ta Bojan Car je moj ati. Ne poznam veliko ljudi, ki bi s takim zanosom in navdušenjem govorili o očetu, tako kot jaz. Nekaterim so starši bedni, breme, kr nekaj. Moj Bojan je pa legenda. Z njim se smejim tako naglas, da jokam. On pa mirno govori štose iz otroštva. Z njim se vozim na njegovi vespici in je on večji car, kot jaz. 

No zdaj me Bojan kliče na kosilo, da slišim kaj je novega od včeraj, ...

URŠKA

16.06.1987, 15:15.

Urška. Ime je izbrala mami. Še dobro, ker mi je zdajšnje ime veliko bolj simpatično, kot tisto za katerega je navijal očka. Klavdija naj bi bila. Dvojčica po horoskopu. Od nekdaj dobrovoljček z široko odprtimi očmi.

Vedno sem okoli sebe požirala dogodke, ki sem jih nato spletla v svoje zgodbe.Vsak človek posebaj me še vedno impresionira. Všeč mi je, ker vsak človek nosi svojo zgodbo, ki jo lahko predstavi na več načinov. Tako sem vedno poslušala kako govorijo, kako opisujejo zgodbe, kako menjajo glasove. Ob tem sem se vedno neznansko zabavala in poskušala posnemati situacije. No, morda ravno zato lahko danes hitro berem ljudi in občasno celo predvidim najbolj smešne situacije. Ta moja interakcija z ljudmi je od vedno močna. Nikoli nisem marala biti sama. Nikoli nisem zdržala na enem mestu več kot pol ure. Ves čas se mi je po glavi pletla misel, da se ob tem ko jaz sedim na mestu, nekje sigurno dogaja kaj blazno smešnega. Ljubim smešne situacije, ki jih nemalokrat zanalašč izzovem. Ljubim smeh in sproščenost. Danes imam tudi nov hobi. :) Pozorno opazujem ljudi, le da jim izklopim zvok. Opazujem njihovo gibanje, (ne)nadzorovane kretnje, mimiko. Poskusite, to je blazno zabavno.

Da o tem, kako zelo sovražim dolgčas in monotonijo, ne izgubljamm besed - to je zame najhujše, kar se mi lahko pripeti. Seveda poskrbim, da je moje življenje pestro in razgibano. Dvojčki. Dvojnost. Priznam, vedno počnem, hočem početi ali pa moram početi vsaj dve stvari hkrati. Naenkrat lahko vozim avto in se pogovarjam po telefonu (UPS), berem dve knjigi ali rešujem križanko, medtem ko zraven poslušam radio in gledam televizijo. Smučam in pri tem opazujem najlepše slovenske gore(TUDI UPS). Še vedno sem prepričana, da lahko istočasno pečem jajca, kuham kavo in odprem vrata poštarju (UPS, UPS, UPS!). No, občasno vsem tem UPS, UPS, UPS! situacijam splodleti. Generalno pa se mi zdi to moja velika prednost, saj dokaj enostavno krmarim med rednimi dnevnimi obveznostmi (služba, 1001 vadba, pisanje člankov, študij, ... )

Znam biti težka oseba. Ne maram ljudi brez hrbtenice, ne maram se pogovarjati z ljudmi, ki ne izražajo svojega mnenja. Sem glasna in opazna, včasih to sovražim na sebi.

Vem, da se v svojem bistvu nikoli ne bom spremenila(UPS). Zdi se mi, da je za okolico bolje, da me sprejme takšno kakršna sem. :p No, z dodatno mero duhovitosti in prebrisanosti pa boste vedno doživeli pozitiven odziv. Hm, in če ste prepričani, da vas bom v kratkem zagotovo poklicala, oz. se javila ... Ne bodite prenečeneni, če morda čez teden dni dobite razglednico s Havajev.

Za mene je vsak dan FREE DAY. 

U.*