GOSTUJOČI PISCI: ŠPELA

It pains me to continue, but it hurts much worse to stop.

Predvčerajšnim sem vrgla svoje rokometne superge v koš. Za vedno. Forever. Razlogov je več, kot preveč. Dejstvo je, da ga ne želim več igrati. Enostavno. Kot majhna punčka, ko se odloči, da ji ena Winxica ni dovolj. Rokomet je moja prva in edina ljubezen, katera me je vedno spremljala povsod. V mračno-temačnih in sončnih dnevih. Ko so me vsi drugi zapustili, je bil rokomet še vedno ob meni. Iz mene je naredil boljšo, močnejšo osebo. Najlepša stvar vsega so vse tiste stkane, pristne vezi med nekom s katerim pretakaš pot za isti cilj, si deliš klopco v garderobi, jočeš od gromozanskega smeha. So stvari, katere ne morejo vedeti vsi, ne morejo vedeti ljudje, ki še nikoli niso bili v športu, bili del ekipe. To so tiste majcene, drobne stvari za katere vemo samo mi. Naše unikatne šale in nori pogovori, vse to skrito za štirimi stenami. Take stvari so nas naredile posebne in drugačne. In btw, kar je drugačno je privlačno! ;) potegnila sem črto, z največjim rdečim markerjem in vsemu naredila konec. The end. Likof. Ob koncu vsega skupaj čutim gromozansko olajšanje. Svobodo. Prav zares.

»In ... Murč, kaj boš zdej?« Čist simpl vprašanje. Imam tud simpl odgovor. Lahko vam ga zaupam samo tako, da vam opišem moj včerajšnji dan. Prebudila me ja budilka v obliki mačjega MJAVA, še preden sem se dobro zavedala sem že bila v Ljubljani. Moja Urši je dokončno dobila potrdilo, da je prfoksa. Res je faca. Na hitro staršem obljubim, da se tudi jaz v maksimalno petih letih slikam z gospodom z vsemi tistimi verižicami okoli vratu (beri: dekanom univerze). Že hitim na faks, kjer tri urice minejo hitro kot za šalo. »Živjo punci, kaj želita«, s svojo najjačo frendico sediva v centru Ljubljane, jeva XXL sadno kupo in skrito opazujeva mimoidoče, v ozadju nek gospod za nekaj cekinov poje pesem Fast car.

Ura teče in že Škisava (Škisova tržnica). Vidimo kup poznanih obrazov, lica so zapolnjena z nasmehom, v očeh iskrice. Lepo je. Andrej Šifrer nama zapoje še tisto za naju ... Saj poznate: moji Špeli iz planin, pod srcem pustil sem spomin.:) Zabavam se. Noč se počasi poslavlja, pozdravlja nas novo jutro. Izmenjava si pogled, brez besed. V varnem objemu postelje se zbudim okoli 9 ure. Novo jutro, nov dan. Novi izzivi. Nove prepreke. Vsemu bom kos. Smejem se na ves glas, srečna sem. SREČNA. Hej, in a ni to vse kar šteje? AKCIJA!

(Špela Murn)

Zdravi, mladi, srečni in diplomirani DIFOUCI

Živjo !

Hop, pa sem tudi danes oddela svoj krog hoste. Tam se počutim tako svobodno. Med preskakovanjem podrtih drevesnih debel sem razmišljala o čem bi pisala danes. O tem, da sem pol leta po diplomiranju imela podelitev diplome ... ali morda o modrem nebu in rumenem soncu.

Pol leta po kronanju v naziv "prfoksa" smo prave kronice dobili še s strani univerze. Tako nam nihče ne more očitati o ponarejenih spričeval, preskakovanju letnikov in neizdelanih izpitov(!). Ravno ta jara gospoda zdaj kroji naše zamegljene usode. No, never mind ... Gremo naprej. V neizmerno veselje mi je bilo srečati tiste najbolj pristne sošolce, s katerimi smo gulili tartan in krivili lestvine v gimnastični dvorani. Seveda smo bili prav šik oblečeni. Ampak saj veste kakšna je difouska duša. Pogovarjamo se na glas, mahamo z rokami in se trepljamo po ramenih. Kot nogometaši na igrišču, ali zvesti navijači. 

Dekleta smo bila oblečena v lepe oblekice z visokimi petami. Res je, vedno izkoristimo priložnost za skok iz trenirke. Naš outfit je težko zgrešiti. Najnovejša Adidas trenirka, res huda Polar ura in zadnji model priljubljenih športnih copat. Simpl k pasul. Pa vsi te opazujemo in eno tako - drugi drugače ogovarjajo. " Kaj, čez center si upa v trenirki?!" "Seljak!" No, tisti nam naklonjeni pa pravijo: "Modeli, njim dogaja." Smo, smo, vse to smo.  

A od danes naprej smo tudi zdravi, mladi, srečni in diplomirani Difouci.:)

VEČ O DIFOUCIH TUDI TUKAJ

Kaj pravite, smo lepi Seljaki ?! :)

Ko hodim po trgovinah in iščem čevlje z malo višjo peto (beri:ne adidaske) se včasih smeje zamislih. Come on, kje si bila teh 20 in nekaj let prej. ... Ampak, za vse pride čas. Tako, kot je po diplomi čas za nove izzive. Samo strah je treba zapreti v črno polivinil vrečko.

Večina od nas preprosto ne verjame v resnice. Naša lastna prepričanja pa že dolgo niso več kot misli, ki smo jih vedno znova ponavljali, dokler se niso spremenile v osebne resnice. Če misliš, da je nekaj mogoče ali nemogoče, imaš po vsej verjetnosti prav. Naše lastno prepričanje določa naše vedenje. Nekako je tista prava resnica, da ima vsak od nas v sebi čistega genija, vendar smo si vsi postavili ovire pred tem, kdo smo trenutno, in pred tistim, kdo bi lahko bili. Ovire in vsakodnevne motnje pozornosti v končnem izkupičku ne prinesejo ničesar. Zdi se mi, da je ena najboljših potez, ki jih lahko naredimo, da metodično odstranimo vse zidove med sabo in genijem v sebi, ker nas lahko le to popelje do najboljšega odnosa z našim lastnim jazom.

Kot še vedno slišimo se nič rožnato stanje ne obeta javnemu sektorju. Nekaj časa sem sedela in tuhtala.Ampak ja, sem človek akcije in reakcije. Iz danes na jutri sem izpolnila vpisni list za faks o katerem sem vedno sanjala (DIF bo vedno no.1) in si čisto potiho rekla:         " Morda pa sem jaz tisti Genij, Izjema, Legenda." Čez  4 leta bomo videli. 

Zdaj pa uživam svoj dan, Legenda Žvan nam je to danes zabičal, in pijem drugo pivce.

 Noč je še mlada. :)

Svoboda! Enakost! Bratstvo!