Možgani za zmage

«NE MORAŠ biti bogat i lijep, samo budi dobar i pokloni mi cvijet« – tako je pela Tajči enaindevedesetega. Danes bi mogoče posvetila pesem kakšnemu šarmerju in pela «samo budi dobar i nabroji do 5«. Dokazano, živimo v zj**** svetu. Vse je drugače. Še Tajči je odšla v Ameriko. To «ne moraš biti bogat i lijep« punce razumejo, kot «ne rabiš biti lep, važno je da si bogat (#kupiminovouroMichelaKorsa).« Fantje ne kupujejo več rož.

No, tako se mi vsaj zdi, saj frajerje, ki nosijo rože v roko vidim tako poredko, da se mi zdi, da takrat vidim Casperja.

Pa sem ga videla pred dvema tednoma, ko sem se v Stari Ljubljani odločala med čokoladno ali jagodno tortico. In tam je bil. Čeden, z rožo v roki, prišel je po macrone (predvidevam da za punco). Sprva sem mislila, da je ta človek prekrasno bitje, ki si zasluži vse pohvale tega sveta. Pa sem se kaj kmalu zamislila, da če zmore on, zmorejo vsi. Hm, kje so ostali frajerji, ki kupujejo rože? Džentlemeni. Romantični moški, ki izvajajo romantične geste. Pa ja, da ne, da so samo še v ameriških filmih?

Mislim, da smo malo krive ženske. Ne vse, ampak masa žensk danes ubija romantične moške.

Postavi pred današnjo dvajsetletnico dva frajerja. Enega namesti pred BMW in mu postavi v roke Iphone 6, drugega pa pusti stati na avtobusni postajo z velikim šopkom rož. Koga bo izbrala? Garantirano frajerja, ki ima dober avto. Ko sem jim jaz imela 20, nisem z očesom trznila, ko se je mimo pripeljal frajer v dobrem avtu, pa ne zato, ker sem bila prosvetljena (haha) in razumela pomen ljubezni in življenja + vse ostale visoko pozitivne poante življenja, ampak zato, ker mi nikoli ni bilo pomembno kakšen avto frajer vozi. Pomembno mi je bilo, da je lep! Je res, da je večina frajerjev, ki so bili meni lepi, izgledalo, kot da so jih spustili iz izložbe. Mogoče sem naredila del izpita, kjer frajer ne rabi biti bogat, ampak pogrnila sem na testu, ker mi je bilo pomembneje, da je frajer fizično privlačen, bolj kot  #dobaripoklonimicvijet.

Danes mi ni važno, kako kdo izgleda, saj mi je vsak, čigar osebnost je lepa, avtomatsko lep. Pred 10 leti bi se gladko negirala fanta z rožo, ki je hotel biti #dobar, če bi poleg njega stal nekdo, ki bi bil #lijep. Ni važno, kakšen je. Pomembno je, da je lep, pa četudi glup. Mogoče smo ženske dandanes spoznale, da zato, ker smo bile pred 10 leti me glupe, danes ni romantičnih frajerjev. Mogoče je frajer, ki je hotel biti romantičen do mene, danes neromantičen do neke druge, saj sem ga naučila, da njegov pristop ne funkcionira in odšla z lepim frajarjem. Kaj veš.

Kje se skrivajo romantični frajerji? Ženske smo jih ubile. Ne vse, nekateri niso nikoli bili romantični, ampak tisti, ki so hoteli biti – tiste smo zmaličile v dno duše. Ker, ko so nekoč davno hoteli poklonit rožo in biti dobri, so naleteli na afno, ki ji je bilo pomembno, da je bolj pomembna polna denarnica. In frajerji so skontali, da rože ne pijejo vode.

Veš, kaj je najhuje? Da tega nisem delala namerno. Redko katera ženska namerno negira dobrega frajerja. Ok, sponzuraše so izuzete, saj ciljajo na dobre avtomobile. Večina žensk pa enostavno ne zna prepoznat dobre stvari ob pravem času. In potem se pritožuje, da frajerjev, ki nosijo rože, ni. A pravzaprav napako delamo ženske. Častna, ženske zj**** večino stvari. Ves čas govorimo, da hočemo super frajerja, ki mora biti dober in pozoren. Ko ga najdemo se plošča obrne: «Super je do mene, pozoren … mogoče celo preveč pozoren. Malo me duši, tako je pozoren.« Ampak, istočasno sanjamo o frajerju, ki bi nam poslal sporočilo za dobro jutro in lahko noč. Ko najdemo takšnega, nekaj ne štima. »Vsako jutro mi pošilja sporočila za dobro jutro in VSAK večer mi ga pošlje za lahko noč, kot da ves čas razmišlja o meni.«

Slinimo se frajerjem v filmih, ko kupi ženi 100 rož in poje pod oknom – to se je dejansko zgodilo moji prijateljici in je gladko zaključila: »On je psihioat. Nihče normalen ne dela takšnih stvari. Stalker.« Želimo pozornega, romantičnega fanta, ki nam pošilja sladka sporočila. Ampak pazi, takoj ko najdemo takšnega, najdemo nadomestek v nekem kretenu, ki nam obljublja, da se slišimo, mogoče pa celo ne. Tisti, ki se trudijo za našo pozornost in delajo vse, kar bi fantje morali delati … njim pa rečemo: » Uaaaaau, ti si tako dober …. PRIJATELJ!«

Kje so ostali vsi romantično fantje, ki nosijo rože in kupujejo brownieje? Ženske smo jih ubile. Generacijsko. Niso oni prenehali kupovati rože, ker so prenehali biti romantični. Prenehali so predvsem zato, ker je to na trgu ljubezni postalo #junk obveza. Zato je frajer z rožami danes, kot privid Casperja in zato je normalno, da ljudje, ko ga vidijo najprej pomislijo, da je nekje zamočil in zdaj kupuje rože.

Ti dragi, sladki frajerji, ki kupujejo rože in brownije še vedno obstajajo, ampak jih večina živi v neki posebni državi, ki ima več prebivalcev,kot Kitajska – pravimo ji Friendzone. Tam so ostali zato, ker ženske še vedno padajo na #bogatilijep.

Zaključek. Dragi frajerji, začnite kupovati rože. Drage ženske, prenehajo s friendzonat dobre frante in izbirat kretene. To je to. Marko, kupuj rože in brownije, Ana – bodi dobra z Markom.

365+/- dni pred tem

Objava Ne ... Urša, ti tega ne (z)moreš! je dosegla (za mene) vrtoglavih 15.874 klikov. Na klike in obiske strani res nisem pozorna, ker mi je to sekundarnega pomena, pa vendar hvala vsem, ki ste iz 15 svetovnih držav vstopili v moj Vrtiljak in kliknili dotično objavo. Vse od Brazilije, Peruja, Belgije, Anglije, Indonezije pa do Nove Zelandije ... Hej, HVALA.

"Poglej kje si bila pred enim letom na današnji dan, Urška," me je zjutraj nagovoril Facebook in prikazal fotko, ki sem jo slikala tisti dan pred letom (več ali manj). Slike. Za marsikatero si želiš, da je ne bi bilo. Kakšne se razveseliš, ob kakšni zajočeš. Ampak je fora videt kje sem bila pred tremi, štirimi leti. Ni pa me treba spomnit, kje sem bila na današnji dan pred enim letom. Točno vem kje sem bila. V črni vrečki. Plastični. Zadušljivi.

Ljudje so hodili v kopalkah, se nastavljali soncu, rože so cvetele in sonce je sijalo. Bilo je vroče in vračala sem se iz potovanja. Najlepši dan v letu, pozitivnih vibracij, razigranih otrok in podivjanih hormonov. Dan o katerih Nina Pušlar prepeva v svojih pesmih. Ampak, kar se tiče mene, lahko bi bila tudi zima v Ojmjakonu (sorry, mati mi je profesorica geografije).

Nekaj dni prej mi je človek, ki sem ga imela res rada, raztrgal srce. Ma, zgodi se. Se. Se. Nekomu posodiš srce, da ga čuva, on ti obljubi, da ga bo super dobro čuval ... pa si premisli, vrže ga ob tla (ni Housa, da bi rešil situacijo) in ti vrne raztrganega. Poteptanega. Razcefranega. Shit happens. Takrat si žalosten. Ko si žalosten, nekaj časa ne vidiš jasno. Zunaj je lahko najlepše poletje, a ti v emocionalnem deficitu ne vidiš nič razen črnega dima. Črno vrečko imaš na glavi. Vse je črno in govoriš neumnosti - #ljubezenneobstaja, #zakajsemserodila, #zakajvseto, #bokdajsrečazame. Cviliš. Jokaš. Neprestano. Jokaš, ko pada dež. Jočeš, ko sije sonce. Jokaš, ko je oblačno. Jokaš, ko greš po robček, da obrišeš solze od prejšnjega joka. Jočeš, ker v roki držiš robček, ki je bil na skupnem potovanju. Jočeš. Na koncu že ne veš več zakaj, ampak jočeš. Sovražiš radio. Če je on oboževal Thompsona, VSAKO pesem na radiu poje on. Če je rad poslušal S.A.R.S, bo Lutka zaigrala vsakič, ko primeš volan avtomobila. Jokaš tudi na Britney Sperars, Celine Dion, vse Massimove in Dragojevičeve pesmi dobijo neverjeten in neponovljiv smisel. 

Nimaš apetita, ker je edini apetit v življenju, apetit po ljubezni. Neodločna si. Mogoče nisi. Ampak ni važno, ne obstajaš. Vsi so po-parčkani. Vsi imajo nekoga, s katerim bodo ob Ljubljanici šli na sladoled, samo ti ga nimaš. Sramota. Si samo pol osebe. Nepopolna. Izgubljena in neprilagojena okolici. Govoriš neumnosti: "Kaj bom jaz brez njega?!" in "Nikoli več se ne bom zaljubila!" Zbujaš se sredi noči, zasopla in s pospešenim ritmom bitja srca. Pa ti prijatelji govorijo, da bo bolje brez njega, da obstaja boljše življenje. Ampak ti trdiš svoje, da je bila ta ljubezen fantastična in posebna, kot pri Romeu in Juliji.

365+/- dni sem bila TA. Na glavi sem imela črno vrečko. Sonce ni sijalo. Moj emocionalni svet se je odvijal v Ojmjakonu. Sovražila sem rože, ptice v letu, vrvež, vse kar je nakazovalo na srečo. Nisem mogla mimo njegove ulice brez napada panike. Nisem mogla pogledat drugega, ker se nisem mogla sprijaznit, da mi na pot prihaja neki drugi človek, kot ta velika ljubezen. Nisem mogla slišat glas od Žarka Kovačevića iz S.A.R.S.-a, kaj šele poslušat Lutko. Nisem si predstavljala življenja drugače. Bilo je vroče poletje, jaz sem bila v sibirski zimi. Bila sem prepričana, da mi na Viber ne bo nihče več poslal stickerja. Najbolje, da se skrijem in zakrijem. Ravno sem se fino navadila na situacijo - ne obstajam -, se je na chat prijavil tisti, ki mi srce vrgel ob tla dve leti nazaj. Tudi on je imel najino najljubšo pesem, ki je nisem mogla poslušat ... dve leti kasneje, prijavil se je na chat in bilo mi je vseeno. Niti en metuljček se ni prebudil, brez čustev, samo popolnoma vseeno. Da bi mi to rekel nekdo dve leti nazaj, bi mu rekla, da je ponorel. Zdaj mi je vseeno tudi za tistega pred njih, pa tistega in onega, za vsakega sem mislila, da je en in edini, najboljši na svetu. 

NI. To je resnica o mojem razhodu. To je resnica o TVOJEM bilo-katerem razhodu. 

Hvala, ker si se logiral na chat in mi odprl pogled. Preteklih 365+/- dni se ne bi spomnila, če me ne bi spomnila Zuckenbergova ekipa. Ne vem ali mi je popolnoma vseeno, ampak vem, da sem včeraj tekla po ulici, in to ni bila "njegova" ulica, ampak samo ulica, ki me popelje v naslednjo. Lahko poslušam Lutko brez da pomislim na kaj drugega, kot na pesem samo. Vem, da se na Vibru nahaja nov stik, ki pa zbudi metuljček. Vem, da sem srečna, ker sem iz glave potegnila črno vrečko. Plastično.

Na tebi je, da se odločiš. Ali boš jokala in vlekla pregrinjalo čez glavo ali pa si zapoješ v pozdrav in stopiš sreči na pot. Življenje gre naprej, tudi letos sije sonce, rože so še posebej cvetoče.  

Dva-tri-pet-osem let kasneje, na današnji dan, sem se sprehodila čez ulico, kjer živi ... in spet nakazuje na srečo. V eni roki sem imela sladoled, v drugi roki pa knjigo, ki je izšla dva-tri-pet-osem dni po tem, ko sem bila prepričana, da je najbolje preostanek življenja preživeti v postelji. Vse je isto. Imam stickerje. Toplo dlan. Knjigo.

Vržeš črno vrečo v smeti, pa je. Nisi več histerična koza. Pojdi na Instagram in stisni follow tipu, ki mu je ime no_hard_feelings, če nisi prekinila ravno z njim. Bo. Bo. Bolje bo. 

Kaj pa, če je vse res?!

Ljubezen je kupna moč za srečo

Vroč julijski dan je napeljeval na čaroben pridih. Nevesta je izgledala fantastično. Nič ni zaostajal ženin. Svatje pa hvaležni, da smo lahko stali ob strani. Večkrat sem se ozrla na levo in desno ... in vsakič znova ugotovila, da smo ravno mi tista ekipa, ki sta si jo želela ob strani. Brez nas ne bi bilo enako. Povabljeni smo bili, da njihov dan naredimo neponovljiv in nepozaben. 

Foto Šimunka

In imeti bratranca, kot je on, je privilegij, ki ti ga življenje lahko ponudi. Pravzaprav je to edinstvena življenjska izkušnja. Med nama je 9 let razlike, ki so se tekom najinega odraščanja manjšala. Lahko bi rekla, da sem v njem vedno videla vzor kako se učiti, usklajevati obveznosti, biti odgovoren, pošten in predvsem kako biti človek … in, če se sedaj oglasi moj karakter … v mojih očeh si rasel, ko si mi zmešal prvo redbull vodko, me povabil v nočni klub, me prvič zapeljal z motorjem, pa takrat ko sva metala žogo na koš, prežurala festivale, ali pa ko sva z zračno puško streljala mačke … in danes končno priznam … največji car in idol si postal takrat, ko si v šolo prišel z napol pobrito glavo. Takrat sem bila še v vrtcu in sem sošolcem z največjim ponosom razlagala, da je to moj bratranec. Ne glede na to, da se družina ni strinjala s tvojim stilom, si bil v skupini Muck največji frajer. 

V obdobju, ko si odšel na študij v Portorož so se naše poti malo ločile. Ločile in pridobile. Pridobile. Zelo dobro se spomnim dne, ko si nam predstavil tvojo nevesto. Njo smo spoznali v neizmerno potrpežljivi luči. Verjamem, da je za tako velik življenjski korak, kot je selitev iz čudovitega Prekmurja v tujo Dolenjsko, potrebno veliko srce polno ljubezni. Tvoje življenje pod meni domačimi gozdovi sem na začetku videla kakor knjigo. Včasih so bile njene strani žalostne in sive, spet drugič mavrično igrive. Nikoli pa te niso zapustili pesem, radost in smeh. Smeh. 

Tako se je začel uvod v pripravljen govor, ki pa ga nisem uspela dokončati. Ustavilo se mi je pri rojstvu njune prvorojenke o kateri bi lahko govorila 16 ur, pa bi še vedno imela kaj za povedat! #sherocks. Je pa bil to poseben dan, o čemer govorijo spite količine vode, žuljeve noge, nešteto novih prijateljstev in Ljubezen.  

Vsepovsod ljubezen. Še čutim jo v prsih, še čutim jo v dlaneh, vse okrog ljubezen, njeni dotiki in smeh. Z mano hodi v vetru kamorkoli grem. Stari. Mladi. Poročeni. Samski. Otroci. Dojenčki. Dedki. Babice. Sestre. Bratje. Znanci. Prijatelji. Natakarji. Dolenjci. Prekmurci. Pivci. Bodoči pivci. Plesalci. Gledalci. Žurerji. Še večji žurerji. Ljubezen. Do vsakega. Roke prijateljstva. Objemi prihodnjih druženj. Spoznanje, da je to, kar smo, neskončno pomembnejše kot to, kar imamo. Bolj kot denar potrebujemo ljubezen. Resnično človeški lahko postanemo le v ljubezni. Ljubezen je kupna moč za srečo.