'60 letniki so zakon. To poslušam zadnjih 10 let. Od njega. Tako ostali od mene poslušajo: "Bojc je car, Bojc je zakon." Bojan se ne jezi. Njemu življenje predstavlja izziv. Bojan si enkrat na dan vzame minutko zase. Ko nas je prvič seznanil s "minutko zase", smo se seveda krohotali od smeha. Ampak zdaj vemo, da ko Bojana ni na spregled, ima minutko. Takrat ga ne kličemo, mu ne utrujamo, ampak mu pustimo, da uživa minutko. Mislim, da ni potrebno dodati, da minutka traja 60x več, kot le ena.
Bojan ne živcira ljudi okoli sebe. Ko se gremo šoping, šoping v Grazu on mirno čaka. Opazuje okolico, nam potem pove anekdote. Stoji pred trgovino, da mimoidoči mislijo, da je varnostnik stavbe. Bojan je srednje visok, malo bolj okrogle postave. Ampak se nič kaj ne sekira okoli tega. Vedno tudi pove: "Urša, debili ljudje smo srečni ljudje."
Spominjam se, ko sem ga prosila, da nas zapelje do letališča. Seveda se ni pritoževal, a nam je v poduk navrgel: "Dlje, kot do Milana, ne boste prišli." Hja, zmotil se je. Tako sem pridobila dodatno zaupanje pri njemu. Zdaj je užaljen, če nas do letališč zapelje kdo drug, ali še slabše - da nas kdo drug pride iskat. :) Bojan je car. Smešno mu je, da ko čakamo prtljago vsi ostali skačejo po oknih in mahajo prihajajočim. Njemu so ti ljudje nekakšne igračke. Veš, izklopiš zvok in gledaš mimiko. Kot opice skačejo, se obračajo, smejejo, jokajo, ... Nikoli in nikdar se ne bo izpostavil v javnosti, ker mu je ostal folk smešen. Ko zapuščamo terminale se nam vedno smeji, češ: "Doma ste. Dobro izgledate."
Bojan se ni nikoli javno strinjal z izbiro moje fakultete, čeprav je izredno ponosen na vsak moj dosežek. Bojan je želel, da bi študirala veterino. Zdaj ima željo, da naredim NPK čebelar/čebelarka. Da bi skupaj razvijala domačo obrt. DIF mu ni bil po volji, ker naj bi bili difouci lufterski. No, lufetrsko strast sem prevzela po njemu. Tako mama vedno kriči, da naju ne bi mogli nikoli zatajiti. Pogosto luftava skupaj. Kar tako, nenapovedano. To so najbolj smešni in zabavni trenutki.
Bojan ne mara hašišarjev. Naj pod pojem hašišaš dodam opombo, da je to za njega vsak, ki kadi cigaret. Lansko poletje mi je jasno in glasno naznanil, da sem se zmotila, če mislim, da bodo hašišarji hodili okoli naše hiše. No, saj je vedel, da tudi pri meni kaj takšenga ne bi šlo skozi, ampak mi je vse skupaj navrgel kot opozorilo. Kričeče opozorilo.
Bojan vsakemu otroku reče Domfi. Ampak to je najbolj ljubkovalno izrečeno ever. Predstavljajte si potem prizor, ko okoli njega skače 10 otrok iz bližnjega vrtca, se stiskajo k njemu, on vsakemu reče Donfi, ampak vsi vejo za koga gre. Tudi, ko so ti otroci starejši vedo, kdo je stric "Donfi", in ga imajo radi.
Bojan je največji športni navdušenec rokometnih tekem ever. Ko sem ga nekoč vprašala kateri šport je treniral je bil odgovor jasen: balinanje. Ampak on o rokometu ve vse. Ne zafrkavam se. Njemu so popolnoma jasne postavitve, obrambne formacije, kontre in polkontre. Njemu je jasno kdaj se menja golman in kdo igra centr halfa, kdo špico in zakaj. Mogoče se je vsega tega naučil od mene, ko je pozorno poslušal monologe. Mogoče se je vsega tega naučil na internetu, ali prebral iz Ekipe. Bojan občasno glasno komentira tekmo, takrat mu navržem, da je bolje biti tiho in se smehljati. Ampak on tega ne more, on je strasten navijač. Ampak navijač te mere, da ko je tekme konec jo pozabi in gre na coca-colo v bližnji lokal. Doma mi nato obrazloži vse igralne situacije in takrat zaključimo to temo. Bojan je car.
Velika večina mojih prijateljev je v preteklosti mislilo, da je Bojan profesionalni boksar. Mišice in konstituacija telesa (nekoč) sta govorila v prid tej misli. Si predstavljtate kako nas je to zabavalo. :)
Bojan je oseba, ko ne bo nikoli na glas hvalil svojih domačih. To mu je patetično. Tako, kot meni. Njemu več pomeni, da stvari stojijo tako, kot morajo. Kvazi hvala ga ne navdušuje, ga pa zabava. Zato je občasno piker. Bojan je ponosen človek.
Ta Bojan Car je moj ati. Ne poznam veliko ljudi, ki bi s takim zanosom in navdušenjem govorili o očetu, tako kot jaz. Nekaterim so starši bedni, breme, kr nekaj. Moj Bojan je pa legenda. Z njim se smejim tako naglas, da jokam. On pa mirno govori štose iz otroštva. Z njim se vozim na njegovi vespici in je on večji car, kot jaz.
No zdaj me Bojan kliče na kosilo, da slišim kaj je novega od včeraj, ...
Ma prav z veseljem preberem vsak tvoj blog in tale objava je res noro dobra!
OdgovoriIzbrišiTrikrat hura za očija! :) Res, malo ljudi tako govori o svojih starših. Si pa tako dobro opisala, da sem kar videla njegove nasmeške in slišala komentarje ob tekmah... :)
Hej Neža,
OdgovoriIzbrišitnx. Moj Bojc je res car. :)
Ni težko pisat o resničnih občutkih. ;)