365+/- dni pred tem

Objava Ne ... Urša, ti tega ne (z)moreš! je dosegla (za mene) vrtoglavih 15.874 klikov. Na klike in obiske strani res nisem pozorna, ker mi je to sekundarnega pomena, pa vendar hvala vsem, ki ste iz 15 svetovnih držav vstopili v moj Vrtiljak in kliknili dotično objavo. Vse od Brazilije, Peruja, Belgije, Anglije, Indonezije pa do Nove Zelandije ... Hej, HVALA.

"Poglej kje si bila pred enim letom na današnji dan, Urška," me je zjutraj nagovoril Facebook in prikazal fotko, ki sem jo slikala tisti dan pred letom (več ali manj). Slike. Za marsikatero si želiš, da je ne bi bilo. Kakšne se razveseliš, ob kakšni zajočeš. Ampak je fora videt kje sem bila pred tremi, štirimi leti. Ni pa me treba spomnit, kje sem bila na današnji dan pred enim letom. Točno vem kje sem bila. V črni vrečki. Plastični. Zadušljivi.

Ljudje so hodili v kopalkah, se nastavljali soncu, rože so cvetele in sonce je sijalo. Bilo je vroče in vračala sem se iz potovanja. Najlepši dan v letu, pozitivnih vibracij, razigranih otrok in podivjanih hormonov. Dan o katerih Nina Pušlar prepeva v svojih pesmih. Ampak, kar se tiče mene, lahko bi bila tudi zima v Ojmjakonu (sorry, mati mi je profesorica geografije).

Nekaj dni prej mi je človek, ki sem ga imela res rada, raztrgal srce. Ma, zgodi se. Se. Se. Nekomu posodiš srce, da ga čuva, on ti obljubi, da ga bo super dobro čuval ... pa si premisli, vrže ga ob tla (ni Housa, da bi rešil situacijo) in ti vrne raztrganega. Poteptanega. Razcefranega. Shit happens. Takrat si žalosten. Ko si žalosten, nekaj časa ne vidiš jasno. Zunaj je lahko najlepše poletje, a ti v emocionalnem deficitu ne vidiš nič razen črnega dima. Črno vrečko imaš na glavi. Vse je črno in govoriš neumnosti - #ljubezenneobstaja, #zakajsemserodila, #zakajvseto, #bokdajsrečazame. Cviliš. Jokaš. Neprestano. Jokaš, ko pada dež. Jočeš, ko sije sonce. Jokaš, ko je oblačno. Jokaš, ko greš po robček, da obrišeš solze od prejšnjega joka. Jočeš, ker v roki držiš robček, ki je bil na skupnem potovanju. Jočeš. Na koncu že ne veš več zakaj, ampak jočeš. Sovražiš radio. Če je on oboževal Thompsona, VSAKO pesem na radiu poje on. Če je rad poslušal S.A.R.S, bo Lutka zaigrala vsakič, ko primeš volan avtomobila. Jokaš tudi na Britney Sperars, Celine Dion, vse Massimove in Dragojevičeve pesmi dobijo neverjeten in neponovljiv smisel. 

Nimaš apetita, ker je edini apetit v življenju, apetit po ljubezni. Neodločna si. Mogoče nisi. Ampak ni važno, ne obstajaš. Vsi so po-parčkani. Vsi imajo nekoga, s katerim bodo ob Ljubljanici šli na sladoled, samo ti ga nimaš. Sramota. Si samo pol osebe. Nepopolna. Izgubljena in neprilagojena okolici. Govoriš neumnosti: "Kaj bom jaz brez njega?!" in "Nikoli več se ne bom zaljubila!" Zbujaš se sredi noči, zasopla in s pospešenim ritmom bitja srca. Pa ti prijatelji govorijo, da bo bolje brez njega, da obstaja boljše življenje. Ampak ti trdiš svoje, da je bila ta ljubezen fantastična in posebna, kot pri Romeu in Juliji.

365+/- dni sem bila TA. Na glavi sem imela črno vrečko. Sonce ni sijalo. Moj emocionalni svet se je odvijal v Ojmjakonu. Sovražila sem rože, ptice v letu, vrvež, vse kar je nakazovalo na srečo. Nisem mogla mimo njegove ulice brez napada panike. Nisem mogla pogledat drugega, ker se nisem mogla sprijaznit, da mi na pot prihaja neki drugi človek, kot ta velika ljubezen. Nisem mogla slišat glas od Žarka Kovačevića iz S.A.R.S.-a, kaj šele poslušat Lutko. Nisem si predstavljala življenja drugače. Bilo je vroče poletje, jaz sem bila v sibirski zimi. Bila sem prepričana, da mi na Viber ne bo nihče več poslal stickerja. Najbolje, da se skrijem in zakrijem. Ravno sem se fino navadila na situacijo - ne obstajam -, se je na chat prijavil tisti, ki mi srce vrgel ob tla dve leti nazaj. Tudi on je imel najino najljubšo pesem, ki je nisem mogla poslušat ... dve leti kasneje, prijavil se je na chat in bilo mi je vseeno. Niti en metuljček se ni prebudil, brez čustev, samo popolnoma vseeno. Da bi mi to rekel nekdo dve leti nazaj, bi mu rekla, da je ponorel. Zdaj mi je vseeno tudi za tistega pred njih, pa tistega in onega, za vsakega sem mislila, da je en in edini, najboljši na svetu. 

NI. To je resnica o mojem razhodu. To je resnica o TVOJEM bilo-katerem razhodu. 

Hvala, ker si se logiral na chat in mi odprl pogled. Preteklih 365+/- dni se ne bi spomnila, če me ne bi spomnila Zuckenbergova ekipa. Ne vem ali mi je popolnoma vseeno, ampak vem, da sem včeraj tekla po ulici, in to ni bila "njegova" ulica, ampak samo ulica, ki me popelje v naslednjo. Lahko poslušam Lutko brez da pomislim na kaj drugega, kot na pesem samo. Vem, da se na Vibru nahaja nov stik, ki pa zbudi metuljček. Vem, da sem srečna, ker sem iz glave potegnila črno vrečko. Plastično.

Na tebi je, da se odločiš. Ali boš jokala in vlekla pregrinjalo čez glavo ali pa si zapoješ v pozdrav in stopiš sreči na pot. Življenje gre naprej, tudi letos sije sonce, rože so še posebej cvetoče.  

Dva-tri-pet-osem let kasneje, na današnji dan, sem se sprehodila čez ulico, kjer živi ... in spet nakazuje na srečo. V eni roki sem imela sladoled, v drugi roki pa knjigo, ki je izšla dva-tri-pet-osem dni po tem, ko sem bila prepričana, da je najbolje preostanek življenja preživeti v postelji. Vse je isto. Imam stickerje. Toplo dlan. Knjigo.

Vržeš črno vrečo v smeti, pa je. Nisi več histerična koza. Pojdi na Instagram in stisni follow tipu, ki mu je ime no_hard_feelings, če nisi prekinila ravno z njim. Bo. Bo. Bolje bo. 

Kaj pa, če je vse res?!

Ljubezen je kupna moč za srečo

Vroč julijski dan je napeljeval na čaroben pridih. Nevesta je izgledala fantastično. Nič ni zaostajal ženin. Svatje pa hvaležni, da smo lahko stali ob strani. Večkrat sem se ozrla na levo in desno ... in vsakič znova ugotovila, da smo ravno mi tista ekipa, ki sta si jo želela ob strani. Brez nas ne bi bilo enako. Povabljeni smo bili, da njihov dan naredimo neponovljiv in nepozaben. 

Foto Šimunka

In imeti bratranca, kot je on, je privilegij, ki ti ga življenje lahko ponudi. Pravzaprav je to edinstvena življenjska izkušnja. Med nama je 9 let razlike, ki so se tekom najinega odraščanja manjšala. Lahko bi rekla, da sem v njem vedno videla vzor kako se učiti, usklajevati obveznosti, biti odgovoren, pošten in predvsem kako biti človek … in, če se sedaj oglasi moj karakter … v mojih očeh si rasel, ko si mi zmešal prvo redbull vodko, me povabil v nočni klub, me prvič zapeljal z motorjem, pa takrat ko sva metala žogo na koš, prežurala festivale, ali pa ko sva z zračno puško streljala mačke … in danes končno priznam … največji car in idol si postal takrat, ko si v šolo prišel z napol pobrito glavo. Takrat sem bila še v vrtcu in sem sošolcem z največjim ponosom razlagala, da je to moj bratranec. Ne glede na to, da se družina ni strinjala s tvojim stilom, si bil v skupini Muck največji frajer. 

V obdobju, ko si odšel na študij v Portorož so se naše poti malo ločile. Ločile in pridobile. Pridobile. Zelo dobro se spomnim dne, ko si nam predstavil tvojo nevesto. Njo smo spoznali v neizmerno potrpežljivi luči. Verjamem, da je za tako velik življenjski korak, kot je selitev iz čudovitega Prekmurja v tujo Dolenjsko, potrebno veliko srce polno ljubezni. Tvoje življenje pod meni domačimi gozdovi sem na začetku videla kakor knjigo. Včasih so bile njene strani žalostne in sive, spet drugič mavrično igrive. Nikoli pa te niso zapustili pesem, radost in smeh. Smeh. 

Tako se je začel uvod v pripravljen govor, ki pa ga nisem uspela dokončati. Ustavilo se mi je pri rojstvu njune prvorojenke o kateri bi lahko govorila 16 ur, pa bi še vedno imela kaj za povedat! #sherocks. Je pa bil to poseben dan, o čemer govorijo spite količine vode, žuljeve noge, nešteto novih prijateljstev in Ljubezen.  

Vsepovsod ljubezen. Še čutim jo v prsih, še čutim jo v dlaneh, vse okrog ljubezen, njeni dotiki in smeh. Z mano hodi v vetru kamorkoli grem. Stari. Mladi. Poročeni. Samski. Otroci. Dojenčki. Dedki. Babice. Sestre. Bratje. Znanci. Prijatelji. Natakarji. Dolenjci. Prekmurci. Pivci. Bodoči pivci. Plesalci. Gledalci. Žurerji. Še večji žurerji. Ljubezen. Do vsakega. Roke prijateljstva. Objemi prihodnjih druženj. Spoznanje, da je to, kar smo, neskončno pomembnejše kot to, kar imamo. Bolj kot denar potrebujemo ljubezen. Resnično človeški lahko postanemo le v ljubezni. Ljubezen je kupna moč za srečo.

Pa ti, se boš kdaj zresnila?

Kul mi je. Ti, si kul? Veš, nikoli ne pišem direktno o tebi. Prejšnji teden sem dobila kar nekaj vprašanj, če sem "jaz" v besedilu. Po pravici, marsikatero ime je izmišljeno, niso pa izmišljeni dogodki. Natančno takšni so, kot jih vidim jaz.  Niso olepšani, ker jaz ne olepšujem stvari. Celo še bolj surovo jih prikažem, ker življenje pač takšno je. Opazujem, kot sova. Poslušam ... kot ris. V tem se zabavam, v tem rastem in uživam. In ne bom se prenehala igrati, ker sem vsako leto starejša. Stara bom takrat, ko sem bom nehala igrati.

Zresni se. Pa se boš ti kdaj zresnila? Da bi mi mama, oče, teta, stric, bratranec, fant, prijateljica ali kdorkoli, ki me je vprašal kdaj se bom zresnila za to vprašanje poklonil vsaj en evro v shiranega prašička, bi imela za pot okoli sveta. Daj, naredi vse izpite na faksu. Najdi si moža, Blaž Švab se bo zdaj zdaj poročil. Ne objavljaj ves čas slike na instagramu, to delajo srednješolci. Noga ti je nehala rast, skoncentriraj se in postani odrasla. Oseba. Odrasla oseba. 

Ljudi živciram(o), ker stvari ne jemljem tako resno, kot bi bilo po njihovem prav. Ljudje jemljejo stvari preresno. Pravzaprav, ne jemljejo stvari preresno, sebe jemljejo preresno. Življenje je kratko. Padeš izpit na faksu, pa kaj. Popraskaš avto, pa kaj. Zlomiš krtačo za lase, pa kaj. Fant na zabavo povabi drugo punco, pa kaj!  Pleši v dežju. Prihajajo nove priložnosti.

Ni moj življenjski cilj zajebancija, kot se morda na hitro razbere. Resnično pa občudujem tiste, ki mi na objavljeno sliko presne torte na Facebooku komentirajo: "Objavljaš slike hrane na Fejs, a otroci v Afriki so lačni." (kako pa to veš, si bila tam, videla na Fejsu?!) Mislim, da njihov namen ni mene ali tebe opozoriti na to, da v Afriki ni hrane, briga njih za Afriko. Njihov cilj je iz udobja lastnega doma poslati sporočilo:"Jaz spremljam novice, sem izobražen in imam višji potencial, kot objavljanje neke presne torte na Fejsu." C'mon, s takim odnosom ne pomagaš nikomur, samo želiš si pozornosti. (saj glavne vloge ne igra zares presna torta).

Ti isti  pametnjakoviči mi bodo rekli, da sem prestara za igranje igric. Oni mi bodo rekli, da se delam, da sem lepa, pametna, izobražena, full se mi dogaja v lifu, nikoli nisem sama, vedno je okoli družba, ne znam se umirit. Možno. Čist možno. Pametni bodo tudi zakaj je potreben postanek na ležalniku po vzponu na Šmarko, če pa je doma gora perila, ki bi ga morala zlikat že pred, pred, predvčerajšnjim. Povedali bodo tudi, da med petkom in ponedeljkom ne potrebujemo vikenda, ker delo osvobaja. Ne nosi čučke, poravnaj si lase. Ni mi pa jasno zakaj oni hočejo, da se sekiramo za njih, oz. kako izgledamo v njihovih očeh. Obstajajo takšni, ki so nekoliko nerodno razumeli poanto odraščanja in želijo ubiti otroka v vsakem, ki ni postal resen, odgovoren in mrk. "Ne igraj igric - najdi si boljšo zaposlitev. Pilates, ah to je brez-veze. Pojdi na aerobiko. Uči se rusko. Pojdi na online tečaj vazektomije za slepe." Odrasle osebe morajo početi odrasle stvari. Pojdi in glej poročila. Ne moreš brati revije čez dan, to ni zrelo. Moraš se zresnit. 

Prav imajo. Morajo imeti prav. Moram se zresnit. Svet je resno mesto. Ne morem ležati pod borovci, gledati nebo in iskati oblak, ki bi bil podoben Miki miški. Ne morem trošit lastnega prostega časa za prebiranje revij, to ni zrelo. Ne morem sedet na postelji in jest napolitanke, poleg tega pa izgubljat čas na računalniku, ko pa je toliko bolj pomembnih stvari za delat. Uf, mogoče se pa res vpišem na aerobiko, zato, da delam nekaj odraslega, v odraslem svetu. Da spoznam nabitega inštruktorja za katerim norijo vse ženske v mestu (#yolo)!: Bom že morala razumeti, da moram početi stvari, ki mi niso po godu. Svet je resno mesto. Svet postaja tako čudno mesto, da se bomo začeli čuditi starčku, ki z veseljem zapoje vižo domačih, otroku, ki se joka, stisku roke, nasmehu kar tako. Naj priznam, da se velikokrat nasmehnem neznancem. Kar tako, ker sem se to naučila pri Azijcih. Saj nasmeh ne boli. Kaj, nasmeh te boli? Ne. Ne. Poizkusi in spremljaj odzive. Spontano. Sprehajaš se po ulici, se nasmehneš ... in potem odvisno od nasprotnika, ki prihaja čekiraš odzive. Starejši gospod si to interpretira, kot: "Prijazna gospodična. Upam, da je še gospodična." Starejša gospa: "Hvala bogu, še obstaja vzgojena mladina." Gospod srednjih let: "A sem ji atraktiven?! Shit, stara je toliko, kot moja hči." Gospe srednjih let je vseeno, ona skrbi za to kje so njeni otroci in ali je kosilo skuhano. Vrstnik tvojih let ... njemu se dogajajo flashi: "Je to tista ... všeč sem ji. Zakaj se mi smeje? Meni se smeje! Kava. Moram jo povabit na kavo." Oni se tudi še niso čisto zresnili. To sem recimo videla na dveh koncertih zadnji vikend. Nisem pa prepričana, če se niso zresnili ali so v takšnem flowu, ki ga februarja ne moreš doživet. Mojih let. Ne oporekam jim. 

Vsi imamo točno 24 ur na dan, da počnemo točno kar si želimo. Velikokrat pozabimo, da lahko ravno teh 24 ur izkoristimo točno tako, kot si želimo. Vedno imaš izbor - lahko si "odrasla" oseba, ki bo po ulici hodila mrkega pogleda in otožnega obraza. Lahko pa si oseba, ki se nasmehne za dober dan. Lahko poješ presno torto ali pa jo kritiziraš. Vse je stvar lastne presoje in odločitve.

Vedno bom nekaterim čudna, ampak to ni važno. Pomembno je, da ko se zvečer uležem v posteljo, nisem čudna sama sebi. Meni je čudno, da bi šla na uro aerobike. In ne bom šla, ker si ne želim. Vzela bom napolitanke, prelite s čokolado. Poleg si bom iztisnila rastlinsko smetano, tisto najbolj umetno. In počasi pojedla celo škatlo (#sorrybutnosorry).

Samo zato, ker mi je nehala rast noga, ne morem ubiti otroka v sebi. Zjutraj grem v službo, popoldne pač jem napolitanke in gledam nanizanke. In od zdaj naprej bom prepevala na poti do službe. Vse je stvar odločite. V življenju si lahko stara ženička pri desetih, ali pa mladenka pri 90. Jaz izbiram mladost, ker vem, da je odraslost ... Odraslost. Jaz nisem odrasla oseba. Jaz sem otrok v 170 cm visokem telesu. To ne pomeni, da se moram prenehati igrati, to pomeni zgolj, da lahko pojem še več politank s smetano.  Ubistvu sem  do konca zapisa pojedla celo vrečko Raffaella, ki mi je ostal še od rojstnega dne. O-ou.